Nekoč je v prelepem žabjem kraljestvu živel kralj z njegovo kraljico. Imel je prelepega sina. Ime mu je bilo Luka. Oče kralj ga je imel zelo rad. In od strahu, da bi princa ubili, ga ni pustil daleč od vodnega gradu. Kralj je namreč imel zelo hudobno polsestro, ki je hotela Luko ubiti.

Nekega dne je zlobna polsestra prišla na grad. Luka je ravno sedel na žabji postelji in razmišljal, ko je nekdo potrkal na vrrata. Bila je kraljeva polsestra. Ko je stopila v sobo, je začarala princa, da je zaspal. Nato je odšla. Ko sta kralj in kraljica zagledala princa, sta takoj poklicala žabjega zdravnika. Nič ni mogel narediti.

Čez nekaj dni je na vodni grad prišla hči kralja iz sosednjega kraljestva. Pogledla je Luko in ga pobožala po kraku. Princ se je v tistem trenutku prebudil.

Še tisti teden sta se poročila. Živela sta srečn do konca svojih dni.

Tiana Šipek, 4. razred

Mati je čakala in čakala. Videlo se je že, da je nestrpna. Ko je končno zazvonil zvonec in so vsi stekli iz šole, je urno kakor lisica začela gledati otroke in me iskati z očmi. Počutil sem se prav neumno in gledal proti njej z mrkim obrazom, saj sem spet tako kot ponavadi dopoldan preživel pod mostom.

Ko me je mati zagledala in v mojih očeh videla, da je nekaj narobe, sem v njenih očeh videl rahlo razočaranje in skrb. Hotel sem steči k njej, a me je bilo sram, da bi se najraje pogreznil v zemljo. Noge so postale težke in v grlu sem imel cmok. Takrat sem pogledal naokoli in videl vse ostale otroke vesele in z nasmehom do ušes ter srečo v očeh. V tistem trenutku sem bil razočaran sam nad sabo. Pogum v meni je ugasnil in stekel sem stran od šole in matere. Še enkrat sem pogledal nazaj in videl, kako mati z jeznimi očmi gleda za mano.

Stekel sem spet pod most in tam ure in ure premleval. Razmišljal sem, zakaj sem tak tepček in zakaj je mati znova in znova razočarana nad mano. Ko sem tako razmišljal, sem ves čas pogledoval sem ter tja, da me ne bi kdo iskal. Na koncu sem ugotovil, da mi mati da vse, kar lahko, in mi pri vsem pomaga. Jaz pa ji vračam s tem, da jo znova in znova razočaram. Ko sem že zbral pogum in se vstal s tal, da bi se šel materi opravičit, me je spet posedlo na tla. Kot da bi me neka nevidna sila porinila nazaj proti tlom.

Rad sem imel mater, zelo, saj mi je ves čas stala ob strani, vendar se mi je vedno, ko bi se ji moral opravičiti, zavozlal jezik in nisem iz sebe iztisnil niti besedice. In spet … Po dolgem razmišljanju sem se počutil krivega za vse krivice, ki se dogajajo po svetu. Takrat se mi je kot strela z jasnega iz očesa izbila solza. Zapeljala se je po licu in kapnila na tla. In nato so mi ena za drugo tekle po licu. Presunjen sem bil zaradi tega, ker nisem vedel, zakaj jokam, ampak jokal sem. Nato sem zagledal mater, kako prihaja proti meni. Kakor hitro se je le dalo, sem si obrisal solze. V glavi pa si ves čas ponavljal: “Oprostite mati, da me ni bilo v šolo in da sem zbežal pred vami, ko sem vas zagledal.” Ko je mati prišla do mene, je imela zelo resen obraz.Sploh nisem mogel ničesar razbrati z njega. Ko je že hotela odpreti usta, sem na hitro, kakor se je le dalo, zdrdral:”Oprostite mati, da me ni bilo v šolo in da sem zbežal pred vami, ko sem vas zagledal.” Takrat sem se počutil močnega, da bi lahko premikal gore. Mati je obnemela, kakor da bi videla sam čudež. Jaz tega poprej še nisem videl in sem jo le prestrašeno gledal, saj nisem vedel, kaj to pomeni, kaj se z njo dogaja.

Vprašal sem jo, če greva domov in na njenem obrazu videl blag nasmeh. S srečo v očeh sva oba odšla domov.

Simon Lubi, 9. razred

Že v mladih letih sem se zelo zanimal za pisanje. Zelo mi je bilo všeč ustvarjati zgodbe. Zdaj, ko sem starejši in polnoleten, imam več znanja in je še lažje. Do zdaj sem že skoraj napisal svojo prvo knjigo. Knjiga govori o mojih pogledih na rimsko-katoliško cerkev. Kakor z ostalimi protestanti se strinjam, da bi morali nekaj spremeniti.

Večkrat sem slišal o nekem možu z imenom Primož Trubar. Nikoli ga še nisem videl, a bi ga rad spoznal.

Nekega dne je bilo srečanje protestantov in na to srečanje sem odšel tudi sam. Ko sem prišel tja, nisem mogel verjeti svojim očem. Na to srečanje je prišel Primož Trubar. Najprej ga nisem prepoznal, ampak so se drugi pogovarjali o tem, da je to on. Hotel sem biti vljuden in sem ga nagovoril s celim imenom. Po postavi je bil močan oz. debel in imel veliko brado. Bil je zelo pameten in prijazen. V roki pa je držal knjigo z naslovom Cathecismus. Vprašal sem ga, če on tudi piše knjige. Ena izmed njih je prav posebno imenovana prvi slovenski Abecednik. O teh knjigah še nisem nikoli slišal in sem si mislil, da so verjetno nekaj prav posebnega. Ko se je srečanje končalo, smo vsi odšli vsak po svoji poti. Upal sem, da bom tega možakarja še kdaj videl.

Čez nekaj tednov sem slišal, da so iz naše okolice nekoga izgnali. Nisem vedel koga, le na koncu dneva sem ugotovil, da so izgnali Primoža Trubarja. Zelo sem bil razžaloščen, saj sem ga hotel še enkrat videti, saj bi se lahko od njega veliko naučil. Verjetno je odšel sam, ker so tu začeli preganjati protestante in je odšel v Nemčijo.

Trubar bi se lahko najbolj pohvalil s tem, da je napisal prvi dve slovenski knjigi Abecednik in Katekizem. Prvi nas je nagovoril z besedami ˝LJUBI SLOVENCI˝. Če bi Trubar zagledal današnjo pisavo, verjetno je ne bi razumel, saj so se čez stoletja besede oz. slovenščina spreminjala. Takrat so tudi pisali v bohoričici.

Da bi slovenščina dobila boljši položaj, bi jo morali širiti po svetu. Res je, da slovenščino govorimo v Sloveniji in ljudje, ki so se preselili oz. izseljenci. En način bi lahko bil ta, da bi izven države poučevali slovenščino. Tako bi slovenščina postala bolj znana tudi izven naših meja.

Luka Terbuc, 9. razred

Nekega dne sem bila zelo zaspana. Prišla sem domov iz šole in se zleknila na fotelj ter zaspala. V sanjah sem videla moško postavo v megli. Ta moški se mi je približeval in z vsakim trenutkom sem ga bolje videla. Imel je sivo brado, ki ni bila tako dolga kot brada kralja Matjaža. Oblečen je bil v nekakšno haljo in v roki je nosil knjigo. Izgledal je kot pisatelj, zato sem začela razmišljati, o katerih pisateljih smo se učili v šoli. Ko je imel še samo nekaj korakov do mene, sem se spomnila, da je to sam Primož Trubar.

Napotil se je mimo mene, ko sem ga pozdravila z imenom. Bil je zelo vesel, ko sem ga prepoznala, in me pozdravil nazaj. Povedala sem mu, da sem vesela, da sem srečala prav njega in da ga zelo občudujem. Začela sva se pogovarjati in vprašal me je, zakaj nosim takšna oblačila, saj sem od drugih zelo izstopala. Povprašala sem ga, katerega leta smo in odgovoril mi je, da mineva leto 1585. Začudila sem se in mu povedala, da prihajam iz leta 2017. Nekaj časa sva hodila v tišini. Nisem več prenesla molka, zato sem ga povprašala o njegovi mladosti.

Začel mi je pripovedovati, da se je rodil v tej vasi Raščici, po kateri že nekaj časa hodiva. Razkazal mi je svojo rojstno hišo, ki se je zelo razlikovala od današnjih. Ko sva hodila po hiši, mi je skozi pogovor povedal nekaj o svojih starših, materi Jerici in očetu Mihi. Povedal mi je, da je tudi on obiskoval šolo, in sicer v Raščici in kasneje v Trstu pri škofu Bonomu.

Obema je že krulilo v trebuhu, zato sva se odpravila na kosilo. Ob hrani mi je pokazal, kar je že ves dan nosil s seboj. Na naslovnici je pisalo Katekizem. Odprl jo je in v začetnem nagovoru je pisalo: »Lubi Slovenci.« Videl je, kako so se mi zasvetile oči, zato mi je dovolil, da jo prelistam. V njej so bile napisane pridige, verski nauki, pesmi in litanije. Ko sem končala z branjem knjige, mi je priznal, da je zelo ponosen na to knjigo, saj je napisana v slovenščini. Jaz sem že od prej vedela, da knjigi Abecednik in Katekizem veliko pomenita Slovencem, saj sta nas združili v narod. Da bi se Trubar v miru najedel, sem mu začela pripovedovati o današnji slovenščini. Povedala sem mu, da je danes slovenščina državni in uradni jezik, da je enakopraven vsem evropskim jezikom. On je samo prikimal. Prav tako sem mu razložila, da poznamo knjižni – zborni in knjižni pogovorni – in neknjižni jezik, ki ga delimo na narečja, sleng, pokrajinsko pogovorni jezik. Nato me je prekinil natakar, saj sva morala plačati hrano. Spomnila sem se, da imam v denarnici samo evre, na katerih je narisana tudi podoba Primoža Trubarja. Ko sva plačala, mi je Trubar povedal, da je zelo ponosen na nas Slovence in da naj še naprej razvijamo naš jezik. Ni pa mu bil všeč sleng.

Bilo je že pozno, zato sva se poslovila. Meni je zazvonila budilka, zato sem se zbudila. Pogledala sem sporočila na telefonu, ki so bila vsa v slengu. To pa ni preveč dobro, če želimo knjižni jezik še naprej prenašati iz roda v rod.

Tinkara Knuplež, 9. razred

Živjo! Sem Mia! Najslavnejša detektivka v naši hiši.

Nekega dne pri razredni uri smo pregledovali ocene. Vse so bile še v redu, dokler nismo prišli na ime Stanka Brošič. Njenih ocen ni bilo, čeprav je bilo še samo dva dni do konca šole. Učiteljica ji je jezno rekla: »Zakaj si si zbrisala ocene?« Stanka ji je odvrnila: »Nisem, saj veste, da me včeraj ni bilo in takrat so še bile ocene. Moja starša sta bila pri vas že prej.«

No, odločila sem se, da vzamem primer v svoje roke. Saj drugače iz tega ne bi bilo prav nič. Gledala sem okoli šole. In v pesku našla fotoaparat. Ko smo morali pri angleščini opisati svoje starše, je Stanka povedala, da je njen oče fotograf. Malo sem razmišljala. Odšla sem domov. Naredila sem načrt.

Že zgodaj zjutraj sem odšla nazaj na šolsko igrišče in se malo razgledala. Pod toboganom sem našla nekakšen načrt, kako bi lahko izbrisali ocene iz redovalnice. Ko sem prebrala, sem hotela oditi do ravnatelja, a nisem mogla. Vsi smo zunaj čakali, da se vrata odprejo. »Saj sem bila zaprta in ne moremo noter ter pouk se je že začel,« je rekla Manca. Vsi so odšli domov, a jaz sem ostala. Čakala sem in čakala, dokler se do šole ni pripeljal en avto. »Ford C-max,« sem rekla in si še zapisala tablico. Ven je stopil ravnatelj. Zdelo se mi je čudno, zato sem raje skrila. Zraven sta bila še dva moška. Odšli so v šolo. Vse sem že imela zapisano. Potihoma sem  odšla  za njimi. V ravnateljevi pisarni sem jih opazovala čez oknico na vratih. Videla sem, kako so brisali ocene od vsakega učenca in učenke. Vse sem poslikala s fotoaparatom iz igrišča, ki sem ga našla včeraj. Odšla sem na policijo in vse pokazala. Hitro smo odšli do šole. Vsi trije ravnatelj in pajdaša so odšli v zapor. Učiteljica in policistka sta me pohvalili. Policistka mi je dala značko za pogum in odločnost.

To je bil najboljši dan v mojem življenju. Če imaš kakšen problem, me le pokliči na 031 259 432 in bom takoj prišla ter začela raziskovati primer. Se še kaj slišimo! Lepi detektivski poljubčki vsem.

Detektivka Mia

Mia Kranjc, 6. razred

Pozdravljeni, sem Lana. Najboljša detektivka vseh časov. In danes me čaka nov, prav posebni primer.

Bilo, moj osebni pomočnik, je nekoga dne, eh, kaj pa govorim. Bilo je danes. Bilo je dobil prav posebno sporočilo, ki je bilo brez pošiljatelja, samo kuverta, v njej pa sporočilce, ki se je glasilo: “Pridi.” Ne meni ne njemu ni bilo jasno, kaj bi to pomenilo. Bilo je čudno, saj se mi je zdelo, da je to neka povezava med primerom umora Bilovega očeta in tem primerom. Začela sem raziskovati in iskati ključne podatke, ko je naenkrat skozi vrata prišla vsa družina Benson. Kričali so na vse pretege in v rokah držali točno tako pismo, ki ga je dobil Bilo. Anka je dobila besedo v, Ela besedo stara, Tina besedo tovarno ob 16.55. Pomislila sem, da bi lahko vse besede skupaj sestavljale poved in glej, res so. Sporočilo je bilo: “Pridi v staro tovarno ob 16.55.” Vsi smo bili prestrašeni, saj je nekdo želel, da vsi pridemo v tovarno. Ko smo prišli tja, smo vstopili v mračno tovarno. Naenkrat so se  vrata zaklenila od zunaj, v tovarni  se je prižgal projektor. Pisalo je: »Eden izmed vas je ubil Bilovega očeta. Morilec!« Vsi smo se prestrašili, ugasnile so se luči in naenkrat se je slišal pok pištole! Vsi smo nenadoma utihnili in si v mislih ponavljali, kdo je bil žrtev. Naenkrat se je zaslišal krik. Bila je Lucija, ki nam je sledila. Stopili smo do nje in opazili mrtvega Maja. Naenkrat se je zaslišal glas: »Z morilcem je konec.«

Nisem mogla verjeti, da smo morilca imeli pred nosom. Toda, kdo nam je pomagal, bo za vedno ostala skrivnost.

Lana Hohnjec, 6. razred

V mestu polnem greha se vsak mesec zgodi najmanj en rop, ampak ta mesec to ni bil samo rop, saj se je med ropom zgodil tudi umor.

Policisti so v sefu banke našli lužo krvi in en naboj od pištole. Slutijo, da je bila žrtev čistilka, ki vsako noč čisti hodnik zraven sefa. Policisti niso odkrili nobene sledi, zato sem na kraj umora prišla jaz, najboljša detektivka v mestu.

Prišla sem na mesto ropa in iz torbe izvlekla lupo. Najprej sem pogledala na najbolj logično mesto, vrata sefa. Na sefu sem našla zlomljeno ključavnico in prstni odtis, ki ga v računalniških bazah še ni. Opazila sem tudi košček polomljene pištole, zato sklepam, da je zločinec udaril čistilko po glavi in jo nato ustrelil. Šla sem zaslišat ostale delavce v banki, povedali so mi, da sta bila takrat v banki samo čistilka in hišnik, ki je popravljal luči na hodniku. Hišnika in čistilke že od ropa ni bilo v službo. Seveda sem morala preveriti tudi domova od čistilke in hišnika, saj bi mogoče bila tam. Najprej sem šla k hišniku, pa ga ni bilo doma, našla sem samo njegov prstni odtis, ki ni ustrezal tistemu, ki sem ga našla v sefu. Nato sem šla k čistilki, kjer me je skoraj kap, ker sem jo srečala, kljub temu da vsi mislijo, da je mrtva. Opazila sem modrico na roki, ki kaže, da se je stepla. Pogledala sem okoli sebe in opazila sem, da ima samo drage stvari. Zato sem to povedala policistom, ki so jo odpeljali na sodišče, kjer zaradi pritiska ni zdržala in je priznala, da je ona ubila hišnika, ker jo je presenetil v sefu, kjer je ropal tudi on. Dobila je 30 let zapora.

Tako sem kot najboljša detektivka rešila še en primer.

Sara Fanedl, 6. razred

Tjaša Mihelič, 4. razred

Po jutrih se s sestrami rade sončimo. Čeprav imam komaj devet let, me že učijo, kako bi postala cesarica. Moj oče je cesar. Imamo velik grad. Mati mi je umrla, ko mi je bilo dve leti. Ne spomnim se je. A vsi ljudje, ki me obdajajo, mi govorijo, da sem še najbolj podobna materi. Zato bi me naj oče postavil za cesarico. Ko bom velika, seveda. Zanima me, koliko časa še, da bom samostojna in opravljala stvari, ki jih opravlja moj oče.

Danes imamo dve uri književnosti. Naša učiteljica je zelo stroga. A danes je ni bilo. Namesto nje je prišel velik mož. Imel je velike črne škornje in oblečen je bil v… v nekakšen plašč ali suknjo. Ne vem, čemu je bila bolj podobno. Imel je velike roke in v njih je držal dve veliki in debeli knjigi. Predstavil se nam je: »Dober dan otroci.« Ni mi všeč, če mi kdo reče, da sem še otrok, zato mi ni bil več všeč. Nadaljeval je: »Sem Franc, tukaj iz okolice. Dol v mestu živim. Učiteljica me je poslala in rekla, naj vam pripovedujem nekaj zgodb.« Zgodb nisem marala. Najprej je prebral nekaj zgodb iz prve knjige. Opazil je, da ne poslušam. V roke je vzel drugo knjigo, ki bi naj bila zanimivejša. Bral jo je doživeto. Temu so se vsi smejali, ker naj bi bilo smešno. Ni bilo zanimivo. Ne prva in ne druga knjiga. Rekla sem, da sem lačna in da bi rada odšla v kuhinjo nekaj pojest. Učitelj mi je dovolil, jaz pa sem to rekla, da bi se lahko malo sprehodila. Vedela sem, da se moram hitro vrniti. To mi ni bilo po volji. Ko sem vstopila nazaj v sobo, sem videla, da sedijo na tleh. Vsi so zelo dobro prisluhnili njegovemu pripovedovanju. In sem si rekla, da lahko eni zgodbi prisluhnem tudi jaz. Pripovedoval je o nekem Martinu Krpanu. Naj bi bilo to že davno, a slišalo se je, kot da pripoveduje iz lastnih izkušenj. Tri bregove daleč naj bi živel, naj bi imel majhno kobilico, ki jo je imel zelo rad. Temu najprej nisem verjela. Rekel je, da naj bi prišel na ta grad pred nekaj deset leti. Postalo je zanimivo. Zvečer si te zgodbe nisem mogla izbiti iz glave.

Naslednje jutro sem rekla očetu, če lahko grem do prijateljev v mesto. Sprva je bil presenečen, saj nisem imela prijateljev, a mi je vendarle dovolil. Tudi če bi hotela, ne bi bila z njimi. Srečala sem veliko ljudi in vsak pogled se je ustavil na meni. Rekla sem si: »Ne oziraj se, hodi naprej. Samo še tri hribe greš in zvečer boš že doma.« Prišla sem ven iz mesta. Prvi hrib sem zagledala pred seboj, dva pa za njim. Bila sem že na polovici drugega in ugotovila, da sem tu že bila. Ozirala sem se okoli sebe in ugotovila, da sem izgubljena. Nikjer ni bilo ničesar, samo jaz in trije bregovi. Zvečer sem spala na prostem. Naslednje jutro sem se zbudila v naročju učitelja. Nesel me je domov in mi pripovedoval še več zgodb. Povedal mi je tudi, da je govoril o sebi. Bila sem zelo presenečena, čeprav nisem vedela zakaj. Doma so bili vsi v skrbeh in so me čakali. Pred vsemi sem na glas rekla: »Ne želim biti cesarica. Ne želim gledati, kako sirote in kmetje delajo za majhen denar. Želim iti z učiteljem in živeti pri njem.« Moje želje se niso uresničile. Postala sem cesarica in vsakdo je lahko prišel v moj grad.
Karkoli je želel, je dobil in to zastonj.

Silvana Šefer, 7. razred

Rene Bračič Rajšp, 8. razred

Rusija, 5. 6. 1840

Dragi dnevnik!

Kot vsak dan sva se z Nikolejko dobro razumela. Vsaj večino časa. Vse stvari sva počela skupaj. Vendar sem v vsem bil boljši, saj sem starejši od njega. Starejši sem eno leto in to mi Nikolejka zelo zavida.

Naslednji dan sem dobil novo holandsko srajco. Bila je zelo lepa. Ko sem si zapiral gumbe in popravljal ovratnik, me je Nikolejka gledal zelo jezno. Jaz pa nisem vedel, kaj sem storil narobe. Bil je ljubosumen, ker sem dobil srajco, on pa ne. Zavidal mi je, da sem boljši od njega, da me imajo starši raje in da se delam pametnejšega, več vrednega, hkrati pa misli, da se želim prepirati z njim. Po vsem tem nisem mogel verjeti, da je lahko name jezen samo zato, ker sem dobil novo srajco, on pa ne. Vedel sem, da naju imajo starši enako radi, da nikoli ne bi delali razlik med svojimi otroki ter da bo tudi Nikolejka dobil srajco, ko bo prišel pravi čas za to.

Ko me en dan ni bilo v sobi, je v sobo šel Nikolejka. Vedel je, da mi ni všeč, če mi nekdo stika po stvareh. Ko sem v sobi zaslišal ropot, sem hitro stekel pogledat. V sobi sem zagledal Nikolejka. Rekel sem mu, če se lahko neha dotikati mojih stvari, in ga še enkrat opomnil, da mi ni všeč, če nekdo stika po mojih stvareh. Nikolejka je bil tako jezen name, da me ni hotel slišati. Njegovo vedenje je bilo zelo otročje. Verjamem, da ga bo otročje vedenje minilo. Še enkrat sem mu rekel, naj se ne dotika stvari in da naj zapusti sobo. Nikolejka spet ni želel poslušati, zato sem ga prijel za roko in ga odgnal iz sobe. Vendar ni bilo tako lahko, kot se zdi. Prijel se je za mizo, na kateri so bili predmeti, ki sem jih zbiral. Vedel je, da zbiram razne stvari, vendar njega ni zanimalo, kaj me veseli. Ko sem Nikolejko povlekel za  roko, se je prestavil, z njim pa se je prevrnila tudi miza. Reči, ki so bile na mizi, so zažvenketale po tleh. Bilo mi je zelo hudo. Nikolejka se ni opravičil. Veste, kaj je storil? Smehljal se je. Nagnal sem ga iz sobe. Končno me je poslušal, vendar je bilo že prepozno. Razbila se je ena steklenička. Ostali dve sta na srečo ostali celi. Vendar mi je bilo vseeno hudo za tisto eno, ki se je zlomila.

Minili so trije dnevi. Z Nikolejko se še vedno nisva pogovarjala. Nisva želela, da se najine oči srečajo. Čeprav sem mislil, da je najina bratovska vez močnejša, se je ta pretrgala. Zelo sva se oddaljila drug od drugega. Jaz sem se tisti dan igral še s sestro in se učil. Za Nikolejko ne vem, vem pa, da se je zelo otročje obnašal, da sem z njim sprt za vekomaj in da ne bova spregovorila niti besedice več. Bil sem zelo razburjen zaradi stekleničke in ostalih stvari, zato sem šel brat romane. Bral sem jih na skrivaj in kupoval z lastnim denarjem, da ne bi nihče izvedel.

Naslednji dan v šoli sem med poukom ugotovil, da sem storil napako. Ko je zazvonil zvonec, sem hitro stekel iz učilnice in upal, da na hodniku srečam Nikolejko. Med čakanjem sem razmišljal o tem, ali me bo Nikolejka poslušal. Ko sem ga zagledal, sem ga poklical po imenu. Potreboval je nekaj časa, da me je pogledal. Odvalil se mi je kamen od srca. Pristopil sem do njega in se mu opravičil z upanjem, da se bo tudi on. Takoj za mano se je žalostno opravičil. Žal mu je bilo za vse, kar je storil. To sem vedel po njegovih očeh, saj sem v njih videl solze.

Bil sem zelo vesel, ker sva se z bratom pobotala. Sedaj se je na novo sestavila najina bratovska vez, ki je bila še močnejša kot prej. Ugotovila sva, da s prepiri ne bova rešila ničesar in da zaradi njih ne bova srečnejša. Obljubila sva si, da se nikoli več ne bova skregala, če pa se bova, se bova potem zagotovo pogovorila in rešila zadevo, kot je treba. Za naju oba je bil prepir velika lekcija za naprej. Naučila sva se, da drug drugega ne dava, saj so bratje za vedno.

Volodja

Nika Urbanič, 8. razred

Maja Košnik, 1. razred

»Taku,« je rekel Trubar. »Uspelo mi je! S svojivma knjigama bum jest pomagal bozim ludem …« Tako je govoril in razmišljal o tem, kaj vse bi se spremenilo, če bodo ljudje brali njegovi knjigi Abecednik in Katekizem. Nenadoma se mu je v glavi prikazalo zelo mikavno vprašanje in ni si mogel kaj, da ga ne bi izrekel na glas: »Ali bum s svojima knjigama spremenil prihodnost?« se je vprašal in na ustnicah mu je zaigral nasmešek. Da, lepo je zvenelo to vprašanje. Trubar je nehal sanjati in si pospravil svoje zapiske, na kar je v njegovi majhni temni izbi zasijala močna svetloba. Trubar se je vprašal od kod neki prihaja. Odstranil je kup zapiskov in obstal pri zadnjem listu, pisalo je »Katehismus«. Svetloba je prihajala iz sredine lista in Trubar kar ni mogel verjeti svojim očem, ki še nikoli poprej niso videle tako močne svetlobe, ki ni pripadala Soncu. Očaran jo je nežno pogladil in kar naenkrat ga je z enim sunkom potegnila vase. Ko je končno lahko odprl zaslepljene oči, pred njim ni več stala stara  lesena miza. Ne! Trubar se ni in ni mogel načuditi množicam ljudi med sivimi do neba visokimi stavbami in glasnim ropotajočim škatlam na kolesih, ki so drvele mimo hitreje od česarkoli, kar je Trubar videl do sedaj. Še in še bi bil Trubar lahko našteval njemu neznane vendar fantastične reči, a se je raje vprašal, kaj pravzaprav počne tukaj. Pa tudi to vprašanje je kmalu zavrnil, saj ga je mesto premamilo in kmalu so ga pogoltnile ljudi polne ulice.

»Ooh! Spet ta domača naloga!« je naveličano vzkliknila Pia. »Zraven vsega pa še to bedno domače branje … Saj sploh nimam časa za knjige!« je tarnala že celo pot domov svoji prijateljici Kaji. A ta je ni poslušala. Že cel dan je razmišljala o novem filmu, ki si ga bo šla ogledat v kino še to popoldne. Iz transa jo je zbudilo Piino vprašanje, ki ji ga je zakričala na uho, da ga je slišala med vsem svojim sanjarjenjem. »Kaj imamo za domačo nalogo pri slovenščini?!« je že petič ponovila Pia. »Mislim, da moramo opisati delo in življenje Primoža Trubarja …« ji je odgovorila Kaja.

»Aaamm… Kdo je že to?«

»Pa saj veš, no … Ammm, poglej! Zelo je podoben tistemu gospodu tamle, vidiš? Siva razkuštrana brada, zakrivljen nos in … hmm, čudno. Stara hecna oblačila?«

»Zakaj bi kdo nosil kaj takega?« je namesto Kaje vprašala Pia. In še preden jo je lahko Kaja ustavila, je ta že korakala proti bradatem gospodu.

Trubar je ravno strmel v neke knjige, katerih naslovov ni znal prebrati, ko je zagledal, kako proti njemu drvi hecna deklica z zgroženim izrazom na obrazu. Priznati si je moral, da ga je mala predrznica malce prestrašila, saj takšnega obnašanja, sploh od dekleta, ni pričakoval. »Čuj ti, s totim kostumom nisi smešen, ampak samo ful čuden sredi ulice,« ga je nič kaj prijazno ogovorila Pia. Trubar pa je bil zmeden. Ne samo, da se je deklica tako nesramno pogovarjala z njim, ampak je izbirala tudi zelo čudne besede.

Se nadaljuje …

Nika Gamser, 9. razred

Karin Potrč, 7. razred

morje, ?. ?. 1586

Dragi dnevnik!

Pišem tebi, ki si moj edini spomin na prejšnje življenje. V tebi so zapečatena vsa moja čustva in občutki. Ko bo prišel čas, bodo pokopani z mano.

Lahko bi rekel, da si še vedno želim domov, na kopno. Ampak je želja po smrti večja, kateri sem se že zdavnaj uklonil. Željo po vrnitvi sem opustil zaradi žalosti ob besedah tistega mladeniča. Povedal mi je, da me moja prelepa ženička vara s sosedom. Ampak kaj moram jaz, ubog galjot, ki s svojo galejo pluje po morju in nima možnosti za vrnitev. Na svoja otroka sem zelo ponosen. Sin postaja duhovnik, moja hči pa se moži. Vsaj oni so srečni.

Jaz pa zdaj že dneve premišljujem, kaj bi sam s sabo in kako naprej. Najraje bi se kar takoj vrgel v morje in pozabil na vse. Mogoče bi bilo tako celo najbolje. Odplul bom še malo dlje in potem naredil, kot je prav. Kako zavidam tem ribam, ki bodo imele gostijo z mojim telesom in kostmi. No, vsaj veter je in bom hitro lahko odplul še dlje.

Lahko bi rekel, da sem razočaran nad svojim življenjem in z vsem, kar sem naredil. Prej, ko sem bil še otrok, sem si vedno želel iti na morje, nikoli pa si nisem mislil, da bom na njem preživel zadnje dni svojega življenja. Ko bom umrl, se bom končno znebil tega težaškega dela in v miru odšel v onstranstvo. Mislim, da bom kmalu prispel do konca svoje poti

Med pisanjem tega zadnjega dela dvigam dnevnik in hodim k robu palube. Pripravljam se na svoj zadnji vdih.

Srečno.

                                                  galjot

Rene Bračič Rajšp, 8. razred

Tobias Škamlec, 1. razred

podeželje, 10. 7.1780

Dragi dnevnik!

Napočil je ta dan. Dan, za katerega si vsako dekle želi, da bi bil popoln. No, tudi jaz. To je dan za poroko. Ne, nisem se poročila s Tulpenheimom, saj je en navaden prevarant. Nisem vedela, da je zaročen. Kako sem lahko bila tako naivna. Obljubljal mi je obleke in da bom postala žlahtna gospa. Poročila sem se z Anžetom, ki je za razliko od Tulpenheima vsaj dobrega srca.

Na poroki so bile katastrofe, a kljub temu smo se imeli lepo. Na poti pred oltar mi je Jaka, moj oče, stopil na obleko. Padla sem in pomečkala šopek rož, ki sem ga imela v rokah. Tudi pričeska se je uničila. Anže je zadrževal smeh in z njim še celotna cerkev. Ko mi je moj bodoči mož hotel dati prstan na roko, se je naenkrat odkotalil po tleh. Seveda ga je hotel ujeti, ampak mu je padel v jašek. Prava katastrofa. Nato so Anže, Jaka in še drugi možje prinesli lestev in eden od njih je splezal v jašek ter prinesel prstan. Obred se je nekako zaključil.

Veliko smo plesali, saj je bila glasba zabavna. Anže je prava polomija pri plesu, saj me tako močno drži, da mi pokajo rebra in ne čutim več prstov. Te občutke sem zaupala tudi Jaku. Rekel je: » Ah, saj se bo naučil. Pusti mu veselje. Veš, tudi tvoja mama ni bila najboljša, kar se tiče plesa. Saj se bo navadil. Če ne bo šlo zlepa, bo pa zgrda.«

Hrana je bila odlična. Anže nima bontona, zato je jedel z roko. Zaradi prehitrega goltanja hrane mu je bilo slabo. Zelo slabo. Priznati moram, da je bil smešen, ko je govoril: » Malo vina še nikoli ni škodilo. To je pravo zdravilo za slabost.«

Dan se je veselo zaključil, plesali smo vse do naslednjega dne.

Micka

Metka Zemljič, 8. razred

Rene Bračič Rajšp, 8. razred

Živel je pevec Orfej. Ko je pel, so se vsi ljudje sprostili. Poslušat so ga prišli bogovi, morske deklice, živali. Orfej se je zaljubil v eno izmed morskih deklic, Evridiko. Nekega dne je Orfej odšel po opravkih, Evridika pa je odšla na livado. Med potjo jo je pičila kača in Evridika je umrla.

Noben je ni mogel prebuditi in Orfej je pel o tej svoji žalosti na poti k vhodu v podzemlje. Pot so mu kazale trave in drevesa. Vhod je varoval pes, Orfej ga je s svojim petjem pomiril in je lahko šel mimo. Spuščal se je v podzemlje. Pomešal se je med sence in se skupaj z njimi vkrcal na čoln. Prevoznik mu tega ni dovolil, zato je Orfej zapel. Tako je prispel do kralja senc. Prosil ga je, če lahko Evridiko odpelje s sabo na površje, čeprav je to prepovedano. Kralj mu je postavil pogoj, če mu jo uspe do površja pripeljati brez pogleda. Orfej je to uspešno opravil.

Bila sta srečna in se tudi poljubila. Ko sta prišla domov, so bili vsi srečni in Orfej je pel o svoji sreči. Skupaj sta ustvarila tudi družino. Imela sta veliko otrok in vsak je doživel podobno usodo.

Damir Holer, 7. razred

Eva Zupanc, 1. razred

Ko je Kumi Ori zaspal, se je dedku zasmilil, zato se je družina odločila, da lahko postane del družine. Martina in mama sta takoj spletli košaro, da bo v njej lahko spal. Sešili sta mu tudi obleko.

Ko se je zbudil, se je zelo razveselil, da lahko ostane. Zelo rad je kruh, zato ga je dobil tudi za večerjo. Družina je Kumiju Oriju tudi dovolila, da v hišo pripelje svojo ženo Tijo in tri otroke Timija, Ano in Laro. Košara je bila dovolj velika, da so lahko vsi spali v njej. Imeli so navado, da so vsako jutro zbudili Martino in Nikija. Naslednji dan se je Kumi Ori odločil, da gredo v toplice za kumarice. Imeli so se odlično. Timi, Ana in Lara so v toplicah dobili celo koruzni kruh, ki so ga jedli prvič v življenju. Bil jim je všeč. Ko je kumarična družina prišla v hišo, sta jih Martina in Niki presenetila tako, da sta jim uredila svoj pravi mali dom.

Tako so vsi skupaj postali velika kumarična družina.

Tiana Šipek, 4. razred

Maj Zarnec, 9. razred

Sneg se je talil in vsi smo bili zelo nemirni, saj je bila to zadnja ura. Bil je prvi petek v mesecu. Takrat so starši morali iti na govorilne ure.

Vsi smo nestrpno čakali, da bo zvonec zazvonil, da bomo lahko odšli domov. Bilo je še pet mučnih minut do konca šolske ure. Bil mi je dolgčas in sem gledal skozi okno. Po cesti so hodili lepo oblečeni mestni ljudje. Od daleč se je bližala starejša ženica. Oblečeno je imela raztrgano majico, čez majico je imela poveznjen zelo star plašč, ki ji je segal do kolen. Oblečene je imela tudi hlače, ki so bile verjetno raztrgane. Tega nisem mogel videti, saj je imela do kolen poveznjene raztrgane škornje. Vedel sem, da danes pride tudi moja mati v šolo. Na daleč nisem videl. Mislil sem, da je teta Breda, a vedno bolj se je bližala, vedno bolj se mi je zdelo, da je to moja mati. Res je bila. Jaz sem sedel ob oknu. Videl sem, da je zelo počasi vzdigovala glavo proti oknu, kjer sem sedel. In res. Upal sem, da mi ne bo pomahala. Videla me je in se mi nasmehnila. Srce mi je zelo razbijalo. Nato se je zgodilo to, česar nisem želel. Stegnila je roko in mi na veliko pomahala. Ni mi bilo prijetno, saj skozi okno nisem gledal samo jaz, ampak tudi drugi sošolci. Po rokah in nogah so mi hodili mravljinci. Kar zardel sem od sramu. Po glavi so mi hodile različne misli. Kar videl sem, da se bodo sošolci norčevali zaradi oblačil, ki jih je imela na sebi. Samo ena sošolka, ki je imela kar premožne starše, me je pogledala in povzdignila obrv. To ni naredila samo tokrat, vendar vedno, kadar ji nekaj ni bilo všeč. Kar mislil sem si, kaj si misli. Nato matere nisem več videl. Verjetno se je odpravila v šolo.

Bila je še samo ena minuta do konca šolske ure. Ta se je zelo vlekla. Ta predmet mi ni bil všeč. In zazvonilo je. Kar se je dalo hitro, sem se odpravil ven iz razreda. Na hodniku je stala mati. Gledal sem v tla in malo naokrog. Delal sem se, da je ne vidim. Mati me je poklicala, obrnil sem se vstran, kot da je ne poznam. Srce mi je razbijalo kot še nikoli. Vedel sem, da to ni prav, a hkrati nisem hotel, da bi se sošolci norčevali iz mene. S hitrimi koraki in z neprijetnim občutkom sem se odpravil iz šole. Videl sem mater, kako se ji je tresla roka in na obrazu ni imela lepega izraza. Na srečo sem se hitro odpravil iz šole. Še večjo srečo sem imel, da je bil vikend, da me noben sošolec ni mogel zmerjati.

Popoldne je minilo zelo hitro in mati se je cela potacana vrnila iz šole. Vprašal sem, kaj je bilo narobe. Rekla ni nič, le mirno je pogledala v tla in odšla v izbo.

Čez čas sem po desetih letih sam ugotovil, da staršev nikoli ne smemo zatajiti, saj so tvoji in moji najbližji prijatelji.

Katja Šnajder, 9.razred

Ajda Zorec, 2. razred

Nekoč je živel mlinar, ki je imel prečudovito hčerko. Imel je mlin na potoku Globovnica, zato je svoji hčerki dal ime Globovnica.

Bila je čudovita, pametna, mirna in prijazna deklica in vsi so jo imeli radi. V mesto je prihajalo veliko mladeničev in popotnikov, ki so se zaljubljali v Globovnico, ampak ona je iskala še lepšega mladeniča. Nekega dne je v mesto prišel čudovit popotnik, ki v resnici sploh ni bil človek, temveč je bil bog dežja. Ko ga je Globovnica zagledala, se je takoj zaljubila vanj. Ampak mladenič ni smel imeti zemeljskega dekleta. Ko je odšel naprej, ga je Globovnica iskala vsepovsod, vendar ga ni našla. Naslednji dan ji je meščan povedal da je že zdavnaj odšel. Takrat je Globovnica bila tako žalostna, da ni mogla niti spati in jesti. Zjutraj jo je oče vprašal: »Hčerka moja, kaj ti je zadnje čase, zakaj nočeš jesti?« Globovnica pa mu je  žalostno odgovorila: »Oh, oče, spoznala sem čudovitega mladeniča, ki pa se sploh ni zmenil zame in takoj je odšel.« Oče ji pri tem ni mogel nič pomagati in mu je bilo težko pri srcu. Ko se je najedel, je odšel na delo in Globovnica je spet ostala sama. Bog Zevs, vladar bogov, je ubogo deklico spremljal in videl, da ji mora pomagati. Naenkrat se je Zevs prikazal v hiši. Globovnica ga je lepo pozdravila: »Dober dan gospod, kaj pa želite?« Zevs pa ji je odgovoril: »Sem bog Zevs in lahko ti uresničim tvojo največjo željo.« Globovnica se je najprej začudila, potem pa privolila. Zevs ji je povedal, da je popotni v resnici bog dežja, ki se ne sme poročiti z zemeljsko deklico. Zato jo je Zevs spremenil v čudovito vilo. Globovnica je bila zelo srečna in takoj je začela iskati boga dežja. Prišla je do palače. Tam je res bil bog dežja. Tudi on se je takoj zaljubil vanjo in še isti dan sta se poročila. Poroka je trajala 7 let in 7 mesecev. Kmalu pa je bog dežja moral iti na pomembno vojno. Takrat je v vojni umrl in Globovnica je bila spet zelo žalostna.

Globovnica je do konca življenja ostala vila. Ko je zapadel dež, se je takoj spomnila na svojega moža. Takrat je tako jokala, da je potok Globovnica, kjer je bil mlin, začel poplavljati.

Tijana Škrlec, 7. razred

Ema Lavrenčič, 1. razred

Z učenci 2. razreda smo prebrali slovensko ljudsko pravljico Zakaj pes teče za zajcem in nato po skupinah poustvarjali in pisali nove pravljice.

Zakaj imajo miši rade sir

Nekega dne si je muca Tončka na krožniku pripravila sir. Umila si je tačke. Mimo je prišla miš. Vzela je sir. Muca Tončka je hotela sir nazaj, a ni ji uspelo. Tista luknja je bila premajhna za mačko. Miška je poklicala svoje sorodnike. Skupaj so pojedli sir. Od takrat mačke obožujejo sir.

Filip Brumen, Aljaž Škofič, Anej Lorber, Blaž Franc Kauran

Zakaj mačka teče za miško

Muca je bila zelo lačna. Šla je na lov. V gozdu je zagledala sivo miš. Začela jo je loviti. Miška je hitro tekla. Muca pa za njo. Miška se je ni mogla otresti. Muca jo je ulovila. Ugotovila je, da je zelo dobra. Zato še danes muce lovijo miši.

Valentina Januš, Daša Knezar, Špela Dvoršak

Zakaj ima zajec dolga ušesa in kratek rep

Nekoč sta živela zajec in lisica. Lisica je rekla, da gresta lovit ribe. Zajec je dal rep v vodo. Za rep se je ujela želva. Lisica ga je hotela rešiti in ga je prijela za ušesa. Potem je tako močno potegnila, da so se ušesa raztegnila in odtrgal rep. Potem je zajec imel dolga ušesa in kratek rep.

Pija Šunko, Ema Senekovič, Anej Pavalec, Nejc Urbanič

Zakaj ima zajec dolga ušesa in kratek rep

Zajec je odšel v trgovino kupit hrano. Nato je šel domov. Pripravil si je večerjo. Odšel v posteljo in zaspal. Zjutraj se je spet odpravil v trgovino. Na poti so mu začela rasti ušesa, repek pa krajšati. Vsakokrat ko je šel v trgovino, so mu zrasla ušesa in se mu je krajšal rep. Zajec se je prestrašil in ni več hodil v trgovino. Dolga ušesa in kratek rep pa ima zajec še danes.

Ajda Zorec, Micheel Purgaj, Lara Čauko, Marina Škofič

Zakaj ima zajec dolga ušesa

S Tiso sva srečali zajca. Vprašali sva se, zakaj ima zajec dolga ušesa. Videli sva lisico, ki ga je hotela pojesti. Prijela ga je za ušesa. Zajec  pa se je prestrašil in začel vleči glavo. Njegova ušesa so se raztegnila. Lisica se je prestrašila in pobegnila. Zajcu pa so dolga ušesa ostala še danes.

Manja Jug, Tisa Bedič

Nino Tusulin, 3. razred

Poustvarjanje na knjigo Balon velikan – Andrej Rozman Roza

Egon in Oskar se odpravita na morje

Nekega dne sta se Egon in Oskar odpeljala s svojim velikim rdečim balonom. Odpravila sta se na morje. Ko sta prispela na morje, sta srečala mornarja. Všeč jima je bila njegova barka. Odločili so se, da se z barko odpravijo na otok, kjer je polno vrečk presenečenja. Egon in Oskar sta te vreče odpeljala s seboj na obalo in jih dala v balon velikan. Mornarju pa sta v zahvalo ponudila vožnjo z balonom.

Dario Korošec

Egon in Oskar se odpravita na Havaje

Nekega dne sta se Egon in Oskar odpeljala s svojim velikim rdečim balonom. Odpravila sta se na Havaje. Videla sta delfina, morske zvezde, školjke, rakovico, galebe, ptice in še kaj. Jedla sta banane in kokose. Spala sta v mali slamnati hiški.

Anej Lorber, Daša Knezar

Egon in Oskar se odpravita v Španijo

Nekega dne sta se Egon in Oskar odpeljala s svojim velikim rdečim balonom. Odpravila sta se v Španijo. Videla sta nogometaše in stadion. Ogledala sta si nogometno tekmo, kjer je igral Real Madrid. Potem sta se odpravila nazaj v Slovenijo.

Blaž Franc Kauran, Aljaž Škofič, Filip Brumen in Micheel Purgaj