Vesoljni potop

Zevs: Kaže, da se je med ljudmi razpasla pokvarjenost. Na Zemlji se posmehujejo bogovom, kradejo in potem še v obraz lažejo. Stopil bom na Zemljo in se na lastne oči prepričal, kaj se dogaja. (Odpravi se na Zemljo in spozna, kako zaničevalni in ničvredni so ljudje.) Ne prenesem več tega! Še huje je, kot so mi povedali. Temu bom naredil konec. Še enkrat bom odšel na Zemljo in tokrat v Likaonovo palačo. (Zevs se odpravi v palačo in ko vstopi, se mu ostali priklonijo in začnejo moliti.)
Likaon (se jim začne posmehovati): Bomo videli, če je res pravi bog. (Slugam je naročil, naj mu skuhajo človeško meso, pripravijo pijačo in ga bodo zbudili, ko bo spal.) Izvolite, bog častitljivi. Naša dobrodošlica. (Se nasmehne.)
Zevs (obstane): Vi, ničvredneži, kaj ste mi storili? (Vstane od mize in od silne jeze pošlje blisk nad Likaonovo palačo.)
Likaon: A … Auuu. (Se spremeni v volkodlaka).
Zevs: Od sedaj boš zasledoval črede, ki se pasejo po dobravah. (Vrne se v svoje kraljestvo in skliče bogove). Na Zemlji sem palačo spremenil v pepel, ker so mi postregli s človeškim mesom in me niso častili. Kaznoval bom človeštvo s potopom, ki ga ne bo nihče preživel. Vetrovi, pihajte! Iz oblakov naj dežuje.
Pozejdon: Bogovi, poplavljajte reke in celotno Zemljo.

Ljudje so se poskusili rešiti s plavanjem, a vse je bilo zaman. Edina, ki sta preživela sta bila Devkalion in Pira.

Zevs: Vidim, da sta ostala še edina poštena človeka.

Vode ni bilo več, Zemljo pa je grelo veliko žareče sonce.

Devkalion: Ostala sva sama od vsega človeštva. Kaj naj počneva? (S solznimi očmi sta sedela na templju boginje Temide in jo prosila.)
Pira: Prosim, pomagaj nama obuditi življenje na mrtvi Zemlji.
Temida: Pojdita iz templja, z nečim si zakrijta obraz in si za hrbet mečita kosti velike matere.
Pira: Kaj zahteva boginja od naju? Kaj morava storiti?
Devkalion: Zemlja je velika mati nas vseh. Kamni so njene kosti. Nabereva kamne in si jih mečeva v hrbet.
Pira: Seveda.
Devkalion: Poglej, deluje. Kamni dobivajo človeško podobo in v kamnitih žilah se jim pretaka kri.

Kamni so se spremenili v može in žene ter postali nov rod.

Gospodična

Prvi prizor: grajska soba, velika postelja

Grajski gospod (ponosen): Veseli se, ves svet, kar ga od tod vidiš, je božje in najino.
Grajska gospa: Dobro vem, da je vse to božje in najino, a veseliti se vendarle ne morem. molila sem doma, veliko hodila tudi po božjih poteh, a Bog ni hotel uslišati najine želje, da bi nama podaril hčer ali sina. jaz sem se sedaj že postarala in predobro čutim, da bom nevarno zbolela. (Gospa se uleže na posteljo.)

Tretji prizor: grajska soba, gospa leži v postelji

Gospod (žalosten, zamišljen stoji pred posteljo): Draga moja, že sedem let in sedem mesecev te nihče ni mogel pozdraviti. Kako ti naj ustrežem?
Gospa (počasi, manj razločno, bolehno): Nekaj mi pravi, da bi se sprehodila po naših lepih Gorjancih.”
Gospod (žalosten): Preljuba moja sirotica, kako se boš sprehajala, če se niti v postelji ne obrneš. (Skozi okno se sliši preganjanje berača.)
Hlapci (zakričijo): Poberi se od tod!
Gospa (sliši, kaj se dogaja): Pustite ubogega reveža. Ali ne veste, da so reveži božji prijatelji? Spustite ga v grad, dajte mu sobo, dajte mu hrano in pijačo.
Gospod: Tvoje želje so moj ukaz. Takoj poskrbim zanj.

Četrti prizor: grajska soba, gospa leži v postelji

Berač (prijazno): Hvala, ker ste me spustili v grad, draga gospa. Za povračilo vam dam gorjanski koren. Poskusite ga in uresničila se vam bo želja.
Gospa (poskusi koren): Rada bi šla na Gorjance.

Peti prizor: trije studenci

Gospa (hodi med studenci in pri prvem zajame vodo in pije): Oh, kaj se dogaja. Voda je postala črna! (Se sprehodi do drugega studenca, zajame vodo, pije.) Saj voda postaja rdeča! (Gre še k tretjemu studencu, zajame vodo in pije.) Saj sem vedno mlajša. Takoj se vrnem domov.

Šesti prizor: grajski vrt

Gospod (začuden): le kdo je ta lepa gospodična, ki gre proti meni?”
Gospa (vesela, srečna): Kaj ne prepoznaš svoje gospe? Sem vedela, da bom spet srečna, če se sprehodim po gorjancih. Zdaj mi pa nekaj pravi, da nama bo Bog podaril tudi sinove in hčere.”
Gospod (glasno zakliče): Sluge! takoj uredite vse za velik obred. Veselje se vrača v hišo. Veselite se.
Gospa (pogleda vse okrog sebe in hvaležno): Studencu, iz katerega sem zajemala vodo, bomo odslej rekli GOSPODIČNA.

Deček v črtasti pižami

Bruno: Zdravo
Šmuel: Zdravo. Kaj pa ti tukaj počneš?
Bruno: Šel sem raziskovati pa sem našel tebe. Kdo pa si?
Šmuel: Ime mi je Šmuel, pa tebi?
Bruno: Meni pa je ime Bruno. Zakaj pa nosiš črtasto pižamo?
Šmuel: Ni pižama. Vsi to nosimo.
Bruno: Kako misliš vsi?
Šmuel: Vsi, ki so tukaj. Na moji strani ograje.
Bruno: Kaj pa tam delate?
Šmuel: Ne vem. Od takrat, ko so nas vojaki pripeljali, smo živeli tukaj.
Bruno: Jaz sem se tudi preselil sem. Vendar mi nova hiša ni všeč.
Šmuel: Aha …
Bruno: Jaz moram iti. Če boš jutri tukaj, ti lahko prinesem sendvič.
Šmuel: To bi bilo super.
Bruno: V redu. Adijo!
Šmuel: Adijo!

Leon Gomolj, 9. razred

 

Bruno: Lepo pozdravljen. Kdo si?
Šmuel: Pozdravljen, Šmuel sem. Kdo si pa ti?
Bruno: Bruno sem, zanima me, kaj delaš za ograjo in zakaj si tako žalosten?
Šmuel: Tukaj za ograjo moram delati in vedno sem lačen, zato sem tudi utrujen in žalosten. Mi ti poveš še kaj o sebi?
Bruno: Jaz sem devet let star deček, živim v veliki hiši, moj oče ima lepo uniformo. Če si lačen, ti bom prinesel nekaj hrane.
Šmuel: Aaaa. Hrane bi bil zelo vesel, hvala ti. Vesel sem, da te spoznal, tukaj nimam nobenega prijatelja.
Bruno: Tudi jaz sem vesel, res je, da imam vsega dovolj, a prijatelja do zdaj tukaj nisem imel. Oprosti, moram iti, kosilo imamo, pridi jutri do ograje.
Šmuel: Ni problema. Seveda bom prišel. Adijo. Se vidiva jutri.
Bruno: Adijo.

Rene Farazin, 9. razred