Visoko pri Škofji Loki, 14. 4. 1689

Dragi dnevnik!

Bil je dan sv. Tiburcija. Bila je ura deset zjutraj, ko so me vklenjeno naložili v voziček in začeli smo pot na sojenje. Počutila sem se kot žival. Ob vozičku sta hodila dva stražarja in prav grdo sta me gledala. Videla sem, da so bile ulice povsem polne. Deležna sem bila veliko grdih in privoščljivih pogledov. Množico bi lahko primerjala s kakšni romanjem, le da jih je za razliko od romanja tokrat ganila radovednost, privoščljivost in hudobija. Med množico sem ugledala Jurija in Izidorja. V Jurijevih očeh sem videla samozavest, v Izidorjevih pa strah in zmedo. Kmalu sem zagledala polje, ki je bilo obsijano s soncem in polno ljudi. Nad poljem se je dvigovalo mogočno obzidje, Videla sem, da so ljudje na pašniku postajali vse bolj neučakani. Kljub ljudem, ki so hodili ob vozičku in mi grozili s pestjo ter se smejali, so moje misli tavale k Izidorju. V glavi se mi je porajalo veliko vprašanj, a na nobeno nisem našla odgovora.

Ko sem končno prispela na cilj, me je pričakalo veliko sodnikov. Postavljali so mi vse bolj kruta in neposredna vprašanja ter me povezovali s čarovništvom. Na vsa vprašanja sem odgovorila: »Ni res!« Vprašanja so postajala vse bolj kruta, toda niti enkrat nisem obrnila glave v tla. Poskušala sem biti čim bolj pomirjena in imeti lep izraz na obrazu. Hitro so poklicali priče. Prva sta bila na vrsti Jurij in Izidor. Izidorjevi odgovori so predstavljali njegovo notranjo zmedo in hitro so ga poslali nazaj na klop in do konca sojenja me ni pogledal. Z Jurijem je bilo drugače. Boril se je zame in mojo svobodo. Do sodnikov ni kazal spoštovanja in je vse povedal po resnici. Med množico, predvsem med ženskim delom, se je začelo razburjenje, ko so Marksa sodniki poklicali na prostor za priče. Do njih se je obnašal izredno spoštljivo, pokleknil je pred njih in se tolkel po prsih. Vsi so vedeli, da me je obsodil samo in izključno zaradi zavrnitve na plesu. Nadlegoval me je, zato sem ga oklofutala.

Postajala sem vse bolj izmučena, saj je Marks govoril same laži. Videla sem, da je sodnike najbolj očaral pogled na rano in stvari, ki naj bi mu padle iz nje. Rano si je naredil povsem sam, a nihče mi ni verjel. Sojenje bi se skoraj končalo s poskusom nadelprob, a so bili sodniki mnenja, dato ni za javen prostor. Nenadoma sem začutila slabost in omedlela. Slišala se še le, da so sojenje prestavili na jutri. Takoj po tem, ko sem omedlela, sem začutila tople Jurijeve roke, ki so me dvignile in odnesle na voziček. Jurij je še enkrat dokazal, da mu je mar zame.

Si piševa jutri.

Agata

Visoko pri Škofji Loki, 15. 4. 1689

Dragi dnevnik!

To noč sem dobila vse, kar sem si zaželela. Molila sem celo noč in upala, da bo bog uslišal moje želje. Čez dan so se sodniki odločila za preizkus z vodo. Ko so me potisnili v vodo, sem mislila, da je konec.

Toda za mano je v vodo skočil Jurij in me rešil. Resnično je junak.

Srečna sem.

Agata

Visoko pri Škofji Loki, 9. 5. 1690

Dragi dnevnik!

Jurij me je kmalu po sojenju zaprosil. Privolila sem, saj nisem hotela, da bi ostala z Izidorjem. Poroka je bila veličastna, bila je na polju, kjer so mi pred kratkim sodili. Z Jurijem sva vzela posest na Visokem. Izidor je odšel v vojsko. Dobila sva dva čudovita otroka.

Srečna sem.

Agata

Timotej Eder, 8. razred