Mati je čakala in čakala. Videlo se je že, da je nestrpna. Ko je končno zazvonil zvonec in so vsi stekli iz šole, je urno kakor lisica začela gledati otroke in me iskati z očmi. Počutil sem se prav neumno in gledal proti njej z mrkim obrazom, saj sem spet tako kot ponavadi dopoldan preživel pod mostom.

Ko me je mati zagledala in v mojih očeh videla, da je nekaj narobe, sem v njenih očeh videl rahlo razočaranje in skrb. Hotel sem steči k njej, a me je bilo sram, da bi se najraje pogreznil v zemljo. Noge so postale težke in v grlu sem imel cmok. Takrat sem pogledal naokoli in videl vse ostale otroke vesele in z nasmehom do ušes ter srečo v očeh. V tistem trenutku sem bil razočaran sam nad sabo. Pogum v meni je ugasnil in stekel sem stran od šole in matere. Še enkrat sem pogledal nazaj in videl, kako mati z jeznimi očmi gleda za mano.

Stekel sem spet pod most in tam ure in ure premleval. Razmišljal sem, zakaj sem tak tepček in zakaj je mati znova in znova razočarana nad mano. Ko sem tako razmišljal, sem ves čas pogledoval sem ter tja, da me ne bi kdo iskal. Na koncu sem ugotovil, da mi mati da vse, kar lahko, in mi pri vsem pomaga. Jaz pa ji vračam s tem, da jo znova in znova razočaram. Ko sem že zbral pogum in se vstal s tal, da bi se šel materi opravičit, me je spet posedlo na tla. Kot da bi me neka nevidna sila porinila nazaj proti tlom.

Rad sem imel mater, zelo, saj mi je ves čas stala ob strani, vendar se mi je vedno, ko bi se ji moral opravičiti, zavozlal jezik in nisem iz sebe iztisnil niti besedice. In spet … Po dolgem razmišljanju sem se počutil krivega za vse krivice, ki se dogajajo po svetu. Takrat se mi je kot strela z jasnega iz očesa izbila solza. Zapeljala se je po licu in kapnila na tla. In nato so mi ena za drugo tekle po licu. Presunjen sem bil zaradi tega, ker nisem vedel, zakaj jokam, ampak jokal sem. Nato sem zagledal mater, kako prihaja proti meni. Kakor hitro se je le dalo, sem si obrisal solze. V glavi pa si ves čas ponavljal: “Oprostite mati, da me ni bilo v šolo in da sem zbežal pred vami, ko sem vas zagledal.” Ko je mati prišla do mene, je imela zelo resen obraz.Sploh nisem mogel ničesar razbrati z njega. Ko je že hotela odpreti usta, sem na hitro, kakor se je le dalo, zdrdral:”Oprostite mati, da me ni bilo v šolo in da sem zbežal pred vami, ko sem vas zagledal.” Takrat sem se počutil močnega, da bi lahko premikal gore. Mati je obnemela, kakor da bi videla sam čudež. Jaz tega poprej še nisem videl in sem jo le prestrašeno gledal, saj nisem vedel, kaj to pomeni, kaj se z njo dogaja.

Vprašal sem jo, če greva domov in na njenem obrazu videl blag nasmeh. S srečo v očeh sva oba odšla domov.

Simon Lubi, 9. razred