Rene Bračič Rajšp, 8. razred

Rusija, 5. 6. 1840

Dragi dnevnik!

Kot vsak dan sva se z Nikolejko dobro razumela. Vsaj večino časa. Vse stvari sva počela skupaj. Vendar sem v vsem bil boljši, saj sem starejši od njega. Starejši sem eno leto in to mi Nikolejka zelo zavida.

Naslednji dan sem dobil novo holandsko srajco. Bila je zelo lepa. Ko sem si zapiral gumbe in popravljal ovratnik, me je Nikolejka gledal zelo jezno. Jaz pa nisem vedel, kaj sem storil narobe. Bil je ljubosumen, ker sem dobil srajco, on pa ne. Zavidal mi je, da sem boljši od njega, da me imajo starši raje in da se delam pametnejšega, več vrednega, hkrati pa misli, da se želim prepirati z njim. Po vsem tem nisem mogel verjeti, da je lahko name jezen samo zato, ker sem dobil novo srajco, on pa ne. Vedel sem, da naju imajo starši enako radi, da nikoli ne bi delali razlik med svojimi otroki ter da bo tudi Nikolejka dobil srajco, ko bo prišel pravi čas za to.

Ko me en dan ni bilo v sobi, je v sobo šel Nikolejka. Vedel je, da mi ni všeč, če mi nekdo stika po stvareh. Ko sem v sobi zaslišal ropot, sem hitro stekel pogledat. V sobi sem zagledal Nikolejka. Rekel sem mu, če se lahko neha dotikati mojih stvari, in ga še enkrat opomnil, da mi ni všeč, če nekdo stika po mojih stvareh. Nikolejka je bil tako jezen name, da me ni hotel slišati. Njegovo vedenje je bilo zelo otročje. Verjamem, da ga bo otročje vedenje minilo. Še enkrat sem mu rekel, naj se ne dotika stvari in da naj zapusti sobo. Nikolejka spet ni želel poslušati, zato sem ga prijel za roko in ga odgnal iz sobe. Vendar ni bilo tako lahko, kot se zdi. Prijel se je za mizo, na kateri so bili predmeti, ki sem jih zbiral. Vedel je, da zbiram razne stvari, vendar njega ni zanimalo, kaj me veseli. Ko sem Nikolejko povlekel za  roko, se je prestavil, z njim pa se je prevrnila tudi miza. Reči, ki so bile na mizi, so zažvenketale po tleh. Bilo mi je zelo hudo. Nikolejka se ni opravičil. Veste, kaj je storil? Smehljal se je. Nagnal sem ga iz sobe. Končno me je poslušal, vendar je bilo že prepozno. Razbila se je ena steklenička. Ostali dve sta na srečo ostali celi. Vendar mi je bilo vseeno hudo za tisto eno, ki se je zlomila.

Minili so trije dnevi. Z Nikolejko se še vedno nisva pogovarjala. Nisva želela, da se najine oči srečajo. Čeprav sem mislil, da je najina bratovska vez močnejša, se je ta pretrgala. Zelo sva se oddaljila drug od drugega. Jaz sem se tisti dan igral še s sestro in se učil. Za Nikolejko ne vem, vem pa, da se je zelo otročje obnašal, da sem z njim sprt za vekomaj in da ne bova spregovorila niti besedice več. Bil sem zelo razburjen zaradi stekleničke in ostalih stvari, zato sem šel brat romane. Bral sem jih na skrivaj in kupoval z lastnim denarjem, da ne bi nihče izvedel.

Naslednji dan v šoli sem med poukom ugotovil, da sem storil napako. Ko je zazvonil zvonec, sem hitro stekel iz učilnice in upal, da na hodniku srečam Nikolejko. Med čakanjem sem razmišljal o tem, ali me bo Nikolejka poslušal. Ko sem ga zagledal, sem ga poklical po imenu. Potreboval je nekaj časa, da me je pogledal. Odvalil se mi je kamen od srca. Pristopil sem do njega in se mu opravičil z upanjem, da se bo tudi on. Takoj za mano se je žalostno opravičil. Žal mu je bilo za vse, kar je storil. To sem vedel po njegovih očeh, saj sem v njih videl solze.

Bil sem zelo vesel, ker sva se z bratom pobotala. Sedaj se je na novo sestavila najina bratovska vez, ki je bila še močnejša kot prej. Ugotovila sva, da s prepiri ne bova rešila ničesar in da zaradi njih ne bova srečnejša. Obljubila sva si, da se nikoli več ne bova skregala, če pa se bova, se bova potem zagotovo pogovorila in rešila zadevo, kot je treba. Za naju oba je bil prepir velika lekcija za naprej. Naučila sva se, da drug drugega ne dava, saj so bratje za vedno.

Volodja

Nika Urbanič, 8. razred