Nekega dne sem bila zelo zaspana. Prišla sem domov iz šole in se zleknila na fotelj ter zaspala. V sanjah sem videla moško postavo v megli. Ta moški se mi je približeval in z vsakim trenutkom sem ga bolje videla. Imel je sivo brado, ki ni bila tako dolga kot brada kralja Matjaža. Oblečen je bil v nekakšno haljo in v roki je nosil knjigo. Izgledal je kot pisatelj, zato sem začela razmišljati, o katerih pisateljih smo se učili v šoli. Ko je imel še samo nekaj korakov do mene, sem se spomnila, da je to sam Primož Trubar.

Napotil se je mimo mene, ko sem ga pozdravila z imenom. Bil je zelo vesel, ko sem ga prepoznala, in me pozdravil nazaj. Povedala sem mu, da sem vesela, da sem srečala prav njega in da ga zelo občudujem. Začela sva se pogovarjati in vprašal me je, zakaj nosim takšna oblačila, saj sem od drugih zelo izstopala. Povprašala sem ga, katerega leta smo in odgovoril mi je, da mineva leto 1585. Začudila sem se in mu povedala, da prihajam iz leta 2017. Nekaj časa sva hodila v tišini. Nisem več prenesla molka, zato sem ga povprašala o njegovi mladosti.

Začel mi je pripovedovati, da se je rodil v tej vasi Raščici, po kateri že nekaj časa hodiva. Razkazal mi je svojo rojstno hišo, ki se je zelo razlikovala od današnjih. Ko sva hodila po hiši, mi je skozi pogovor povedal nekaj o svojih starših, materi Jerici in očetu Mihi. Povedal mi je, da je tudi on obiskoval šolo, in sicer v Raščici in kasneje v Trstu pri škofu Bonomu.

Obema je že krulilo v trebuhu, zato sva se odpravila na kosilo. Ob hrani mi je pokazal, kar je že ves dan nosil s seboj. Na naslovnici je pisalo Katekizem. Odprl jo je in v začetnem nagovoru je pisalo: »Lubi Slovenci.« Videl je, kako so se mi zasvetile oči, zato mi je dovolil, da jo prelistam. V njej so bile napisane pridige, verski nauki, pesmi in litanije. Ko sem končala z branjem knjige, mi je priznal, da je zelo ponosen na to knjigo, saj je napisana v slovenščini. Jaz sem že od prej vedela, da knjigi Abecednik in Katekizem veliko pomenita Slovencem, saj sta nas združili v narod. Da bi se Trubar v miru najedel, sem mu začela pripovedovati o današnji slovenščini. Povedala sem mu, da je danes slovenščina državni in uradni jezik, da je enakopraven vsem evropskim jezikom. On je samo prikimal. Prav tako sem mu razložila, da poznamo knjižni – zborni in knjižni pogovorni – in neknjižni jezik, ki ga delimo na narečja, sleng, pokrajinsko pogovorni jezik. Nato me je prekinil natakar, saj sva morala plačati hrano. Spomnila sem se, da imam v denarnici samo evre, na katerih je narisana tudi podoba Primoža Trubarja. Ko sva plačala, mi je Trubar povedal, da je zelo ponosen na nas Slovence in da naj še naprej razvijamo naš jezik. Ni pa mu bil všeč sleng.

Bilo je že pozno, zato sva se poslovila. Meni je zazvonila budilka, zato sem se zbudila. Pogledala sem sporočila na telefonu, ki so bila vsa v slengu. To pa ni preveč dobro, če želimo knjižni jezik še naprej prenašati iz roda v rod.

Tinkara Knuplež, 9. razred