Maja Košnik, 1. razred

»Taku,« je rekel Trubar. »Uspelo mi je! S svojivma knjigama bum jest pomagal bozim ludem …« Tako je govoril in razmišljal o tem, kaj vse bi se spremenilo, če bodo ljudje brali njegovi knjigi Abecednik in Katekizem. Nenadoma se mu je v glavi prikazalo zelo mikavno vprašanje in ni si mogel kaj, da ga ne bi izrekel na glas: »Ali bum s svojima knjigama spremenil prihodnost?« se je vprašal in na ustnicah mu je zaigral nasmešek. Da, lepo je zvenelo to vprašanje. Trubar je nehal sanjati in si pospravil svoje zapiske, na kar je v njegovi majhni temni izbi zasijala močna svetloba. Trubar se je vprašal od kod neki prihaja. Odstranil je kup zapiskov in obstal pri zadnjem listu, pisalo je »Katehismus«. Svetloba je prihajala iz sredine lista in Trubar kar ni mogel verjeti svojim očem, ki še nikoli poprej niso videle tako močne svetlobe, ki ni pripadala Soncu. Očaran jo je nežno pogladil in kar naenkrat ga je z enim sunkom potegnila vase. Ko je končno lahko odprl zaslepljene oči, pred njim ni več stala stara  lesena miza. Ne! Trubar se ni in ni mogel načuditi množicam ljudi med sivimi do neba visokimi stavbami in glasnim ropotajočim škatlam na kolesih, ki so drvele mimo hitreje od česarkoli, kar je Trubar videl do sedaj. Še in še bi bil Trubar lahko našteval njemu neznane vendar fantastične reči, a se je raje vprašal, kaj pravzaprav počne tukaj. Pa tudi to vprašanje je kmalu zavrnil, saj ga je mesto premamilo in kmalu so ga pogoltnile ljudi polne ulice.

»Ooh! Spet ta domača naloga!« je naveličano vzkliknila Pia. »Zraven vsega pa še to bedno domače branje … Saj sploh nimam časa za knjige!« je tarnala že celo pot domov svoji prijateljici Kaji. A ta je ni poslušala. Že cel dan je razmišljala o novem filmu, ki si ga bo šla ogledat v kino še to popoldne. Iz transa jo je zbudilo Piino vprašanje, ki ji ga je zakričala na uho, da ga je slišala med vsem svojim sanjarjenjem. »Kaj imamo za domačo nalogo pri slovenščini?!« je že petič ponovila Pia. »Mislim, da moramo opisati delo in življenje Primoža Trubarja …« ji je odgovorila Kaja.

»Aaamm… Kdo je že to?«

»Pa saj veš, no … Ammm, poglej! Zelo je podoben tistemu gospodu tamle, vidiš? Siva razkuštrana brada, zakrivljen nos in … hmm, čudno. Stara hecna oblačila?«

»Zakaj bi kdo nosil kaj takega?« je namesto Kaje vprašala Pia. In še preden jo je lahko Kaja ustavila, je ta že korakala proti bradatem gospodu.

Trubar je ravno strmel v neke knjige, katerih naslovov ni znal prebrati, ko je zagledal, kako proti njemu drvi hecna deklica z zgroženim izrazom na obrazu. Priznati si je moral, da ga je mala predrznica malce prestrašila, saj takšnega obnašanja, sploh od dekleta, ni pričakoval. »Čuj ti, s totim kostumom nisi smešen, ampak samo ful čuden sredi ulice,« ga je nič kaj prijazno ogovorila Pia. Trubar pa je bil zmeden. Ne samo, da se je deklica tako nesramno pogovarjala z njim, ampak je izbirala tudi zelo čudne besede.

Se nadaljuje …

Nika Gamser, 9. razred