Tjaša Mihelič, 4. razred

Po jutrih se s sestrami rade sončimo. Čeprav imam komaj devet let, me že učijo, kako bi postala cesarica. Moj oče je cesar. Imamo velik grad. Mati mi je umrla, ko mi je bilo dve leti. Ne spomnim se je. A vsi ljudje, ki me obdajajo, mi govorijo, da sem še najbolj podobna materi. Zato bi me naj oče postavil za cesarico. Ko bom velika, seveda. Zanima me, koliko časa še, da bom samostojna in opravljala stvari, ki jih opravlja moj oče.

Danes imamo dve uri književnosti. Naša učiteljica je zelo stroga. A danes je ni bilo. Namesto nje je prišel velik mož. Imel je velike črne škornje in oblečen je bil v… v nekakšen plašč ali suknjo. Ne vem, čemu je bila bolj podobno. Imel je velike roke in v njih je držal dve veliki in debeli knjigi. Predstavil se nam je: »Dober dan otroci.« Ni mi všeč, če mi kdo reče, da sem še otrok, zato mi ni bil več všeč. Nadaljeval je: »Sem Franc, tukaj iz okolice. Dol v mestu živim. Učiteljica me je poslala in rekla, naj vam pripovedujem nekaj zgodb.« Zgodb nisem marala. Najprej je prebral nekaj zgodb iz prve knjige. Opazil je, da ne poslušam. V roke je vzel drugo knjigo, ki bi naj bila zanimivejša. Bral jo je doživeto. Temu so se vsi smejali, ker naj bi bilo smešno. Ni bilo zanimivo. Ne prva in ne druga knjiga. Rekla sem, da sem lačna in da bi rada odšla v kuhinjo nekaj pojest. Učitelj mi je dovolil, jaz pa sem to rekla, da bi se lahko malo sprehodila. Vedela sem, da se moram hitro vrniti. To mi ni bilo po volji. Ko sem vstopila nazaj v sobo, sem videla, da sedijo na tleh. Vsi so zelo dobro prisluhnili njegovemu pripovedovanju. In sem si rekla, da lahko eni zgodbi prisluhnem tudi jaz. Pripovedoval je o nekem Martinu Krpanu. Naj bi bilo to že davno, a slišalo se je, kot da pripoveduje iz lastnih izkušenj. Tri bregove daleč naj bi živel, naj bi imel majhno kobilico, ki jo je imel zelo rad. Temu najprej nisem verjela. Rekel je, da naj bi prišel na ta grad pred nekaj deset leti. Postalo je zanimivo. Zvečer si te zgodbe nisem mogla izbiti iz glave.

Naslednje jutro sem rekla očetu, če lahko grem do prijateljev v mesto. Sprva je bil presenečen, saj nisem imela prijateljev, a mi je vendarle dovolil. Tudi če bi hotela, ne bi bila z njimi. Srečala sem veliko ljudi in vsak pogled se je ustavil na meni. Rekla sem si: »Ne oziraj se, hodi naprej. Samo še tri hribe greš in zvečer boš že doma.« Prišla sem ven iz mesta. Prvi hrib sem zagledala pred seboj, dva pa za njim. Bila sem že na polovici drugega in ugotovila, da sem tu že bila. Ozirala sem se okoli sebe in ugotovila, da sem izgubljena. Nikjer ni bilo ničesar, samo jaz in trije bregovi. Zvečer sem spala na prostem. Naslednje jutro sem se zbudila v naročju učitelja. Nesel me je domov in mi pripovedoval še več zgodb. Povedal mi je tudi, da je govoril o sebi. Bila sem zelo presenečena, čeprav nisem vedela zakaj. Doma so bili vsi v skrbeh in so me čakali. Pred vsemi sem na glas rekla: »Ne želim biti cesarica. Ne želim gledati, kako sirote in kmetje delajo za majhen denar. Želim iti z učiteljem in živeti pri njem.« Moje želje se niso uresničile. Postala sem cesarica in vsakdo je lahko prišel v moj grad.
Karkoli je želel, je dobil in to zastonj.

Silvana Šefer, 7. razred