Pozdravljeni, smo učenke 9. razreda in članice novinarskega krožka. Zastavile bi Vam  nekaj vprašanj o vašem življenju.

Navdih ste mnogim otrokom in odraslim. Ali imate kakšnega vzornika in ali ste ga imeli, ko ste bili otrok?
Kot otrok sem zelo rad bral zbirko Pet prijateljev. Torej ta pisateljica mi je bila vedno navdih, napisala je veliko knjig in takrat so bile zelo popularne pri mladih. Danes, ko pravzaprav razmišljam o tem, kdo mi je vzornik, da imam kar nekaj ljudi, ki me navdihuje in so mi vzorniki. Čeprav nisem veren in v verskem smislu ne hodim v cerkev, mi je navdih papež Frančišek. Ker se zdi, da svet spreminja na boljše.

Kako pa ste dobili navdih za knjigo Pustolovščine v Prlekiji?
Ta zgodba je dejansko nastala po navdihu Pet prijateljev. Te knjige, kot že veste, so  mladinske pustolovske in zelo zanimive zgodbe. Vedno sem si želel napisati podobno knjigo. Večkrat sem pokusil in uspelo mi je šele pred kratkim, ker je očitno potreben pisateljski dar, ki en čas v človeku zori, da lahko potem res napišeš podobno knjigo.

Ali bi lahko junaka iz drugih knjig primerjali s seboj?
Tu verjetno mislite leva Rogija? Zgodba o Levu Rogiju je resnična. Zgodba o Levu Rogiju je pravzaprav moja zgodba. Vse, kar je zapisano v slikanicah Lev Rogi in Lev Rogi najde srečo, je resnično zato, ker se je to zares tudi meni zgodilo. To nakazuje tudi ime, saj če Rogi preberete nazaj, dobite Igor, to že takoj nakaže na njeno vsebino oziroma na to, da sva pravzaprav jaz in glavni junak te zgodbe tesno povezana.

Kako ste prišli na idejo, da bi napisali pravljico in kaj ste hoteli s tem doseči?
Pravljica Lev Rogi je nastala povsem spontano, namreč ko so moji učenci, moji bivši učenci na OŠ Bojana Ilicha zame pripravili dobrodelno prireditev, sem za njih napisal zgodbo o Levu Rogiju. S pomočjo te zgodbe, te pravljice sem jim namreč želel sporočiti, kaj se mi je prav za prav zgodilo. Vedel sem, da nobeden izmed otrok ne bo prišel k meni, ko me bo videl na invalidskem vozičku in me vprašal: »Učitelj, zakaj si zdaj na vozičku? Učitelj, kako boš pa zdaj nadaljeval svoje življenje, ko ne moreš več hoditi?« Zato sem želel odgovoriti na vprašanja in sem raje napisal zgodbo o Levu Rogiju. Moja prva slikanica Lev Rogi je nastala po splet nesrečnih okoliščin.

Katera je vaša najljubša knjiga?
Hmmm … Težko bi izpostavil samo eno. V življenju je bilo nekaj knjig, ki so me navdušile oziroma se me dotaknile. Ena izmed takšnih je Imenovali smo jo Dvoje src in opisuje dogodivščine nekega dekleta v Avstraliji, potem knjige Enid Blyton, torej zbirka Pet prijateljev, ki me je zelo zaznamovala.

Kako gledate na svojo nesrečo danes, kako pa ste gledali včasih?
Nekoč pred nesrečo se mi je zdelo, da bom srečen, če bom imel dovolj stvari. Če bom imel svoje stanovanje, svoj avto, hišnega ljubljenčka, če bom zaposlen, da bom imel službo in podobno. Danes pa vidim, da je v življenju pravzaprav edino, kar je res pomembno, zdravje. Če človek nima zdravja, tudi v vsem drugem ne more uživati. Zato se mi zdi, da je pravzaprav največja sreča v življenju, če si zdrav, da ti nič ne manjka, nimaš bolečin in lahko normalno živiš.

Ali se je bilo težko sprijazniti, da življenje nikoli več ne bo enako?
Zelo težko. To so bili najhujši trenutki mojega življenja. Na žalost pa vedno znova to žalosti osebe, ki so na mojem mestu. V tem času imamo v bolnišnici enega fanta, starega enajst let  in se je poškodoval v prometni nesreči in verjetno nikoli ne bo mogel več hoditi. Jaz pa vem, kako hudo mu je, saj sem tudi sam doživljal podobno zgodbo. Na žalost mu ne morem pomagati, razen da se z njim pogovorim.

Ali se v življenju morda srečujete s kakšnimi predsodki drugih ljudi?
Velikokrat se srečujem s predsodki, nekateri ljudje so mnenja, da smo invalidi družbi zgolj v breme in nič ne prispevamo, potem so nekateri prepričani, da sami nič ne zmoremo, da smo vredni usmiljenja in pomilovanja. To so dejansko zgolj predsodki, ki jih poskušam s svojim življenjem in s svojim delom, s predstavitvami na šolah ter pisanjem knjig razbijati. Res se srečujem pogosto s predsodki, tudi med mladimi, ampak te predsodke tudi razbijam in se borim proti njim.

Katera barva najbolj opiše vašo osebnost?
O tem nisem nikoli razmišljal. Najbolj zelena zaradi tega, ker imam zelo rad naravo in jo tudi zelo pogrešam. Mislim, da mi zelena najbolj pristaja.

Ali se držite kakšnega načela, ki vas spremlja na življenjski poti?
Poskušam biti dober človek oz. trudim se biti dober človek. To je tisto načelo, ki najpomembnejše.

Če bi v tem trenutku govorili ljudem po vsej Sloveniji, kaj bi jim rekli?
Rekel bi jim, da so v življenju najpomembnejše vrednote tiste, ki so pogosto samoumevne. Recimo zmožnost, da se lahko naučiš hoditi, da lahko vidiš in slišiš. To so vrednote, ki se jih ne zavedamo, dokler jih ne izgubimo ali so prizadete, zato se v življenju nima smisla ubadati s tem, kako bogat si, kakšen avto voziš, kaj vse si lahko privoščiš. Vse to so vrednote, ki izpopolnjujejo življenje za kratek čas, pomembnejše so vrednote, kot so sreča, ljubezen, prijatelji, spoštovanje in seveda zdravje.

Hvala za vaš čas.

Eva Konrad, Rebeka Muhič, Blažka Grabušnik, Nika Gamser, urednice šolskega glasila