Tobias Škamlec, 1. razred

podeželje, 10. 7.1780

Dragi dnevnik!

Napočil je ta dan. Dan, za katerega si vsako dekle želi, da bi bil popoln. No, tudi jaz. To je dan za poroko. Ne, nisem se poročila s Tulpenheimom, saj je en navaden prevarant. Nisem vedela, da je zaročen. Kako sem lahko bila tako naivna. Obljubljal mi je obleke in da bom postala žlahtna gospa. Poročila sem se z Anžetom, ki je za razliko od Tulpenheima vsaj dobrega srca.

Na poroki so bile katastrofe, a kljub temu smo se imeli lepo. Na poti pred oltar mi je Jaka, moj oče, stopil na obleko. Padla sem in pomečkala šopek rož, ki sem ga imela v rokah. Tudi pričeska se je uničila. Anže je zadrževal smeh in z njim še celotna cerkev. Ko mi je moj bodoči mož hotel dati prstan na roko, se je naenkrat odkotalil po tleh. Seveda ga je hotel ujeti, ampak mu je padel v jašek. Prava katastrofa. Nato so Anže, Jaka in še drugi možje prinesli lestev in eden od njih je splezal v jašek ter prinesel prstan. Obred se je nekako zaključil.

Veliko smo plesali, saj je bila glasba zabavna. Anže je prava polomija pri plesu, saj me tako močno drži, da mi pokajo rebra in ne čutim več prstov. Te občutke sem zaupala tudi Jaku. Rekel je: » Ah, saj se bo naučil. Pusti mu veselje. Veš, tudi tvoja mama ni bila najboljša, kar se tiče plesa. Saj se bo navadil. Če ne bo šlo zlepa, bo pa zgrda.«

Hrana je bila odlična. Anže nima bontona, zato je jedel z roko. Zaradi prehitrega goltanja hrane mu je bilo slabo. Zelo slabo. Priznati moram, da je bil smešen, ko je govoril: » Malo vina še nikoli ni škodilo. To je pravo zdravilo za slabost.«

Dan se je veselo zaključil, plesali smo vse do naslednjega dne.

Micka

Metka Zemljič, 8. razred