Karin Potrč, 7. razred

morje, ?. ?. 1586

Dragi dnevnik!

Pišem tebi, ki si moj edini spomin na prejšnje življenje. V tebi so zapečatena vsa moja čustva in občutki. Ko bo prišel čas, bodo pokopani z mano.

Lahko bi rekel, da si še vedno želim domov, na kopno. Ampak je želja po smrti večja, kateri sem se že zdavnaj uklonil. Željo po vrnitvi sem opustil zaradi žalosti ob besedah tistega mladeniča. Povedal mi je, da me moja prelepa ženička vara s sosedom. Ampak kaj moram jaz, ubog galjot, ki s svojo galejo pluje po morju in nima možnosti za vrnitev. Na svoja otroka sem zelo ponosen. Sin postaja duhovnik, moja hči pa se moži. Vsaj oni so srečni.

Jaz pa zdaj že dneve premišljujem, kaj bi sam s sabo in kako naprej. Najraje bi se kar takoj vrgel v morje in pozabil na vse. Mogoče bi bilo tako celo najbolje. Odplul bom še malo dlje in potem naredil, kot je prav. Kako zavidam tem ribam, ki bodo imele gostijo z mojim telesom in kostmi. No, vsaj veter je in bom hitro lahko odplul še dlje.

Lahko bi rekel, da sem razočaran nad svojim življenjem in z vsem, kar sem naredil. Prej, ko sem bil še otrok, sem si vedno želel iti na morje, nikoli pa si nisem mislil, da bom na njem preživel zadnje dni svojega življenja. Ko bom umrl, se bom končno znebil tega težaškega dela in v miru odšel v onstranstvo. Mislim, da bom kmalu prispel do konca svoje poti

Med pisanjem tega zadnjega dela dvigam dnevnik in hodim k robu palube. Pripravljam se na svoj zadnji vdih.

Srečno.

                                                  galjot

Rene Bračič Rajšp, 8. razred