Tilen Lorber, 8. razred

Spoštovani devetošolci, spoštovane sodelavke in sodelavci, gospod ravnatelj, g. župan, dragi starši.

Vsako srečanje je majhno rojstvo, posebno in čudovito. In to čudovito rojstvo se je  pričelo 1. septembra  2014.  Ko sem stopila v vaš razred, ste verjetno  čutili  malce razočaranja, saj ste si želeli mlajšo razredničarko. A usoda nas je združila v dobrem in slabem.

Bili ste polni pričakovanja in radovednosti. V tem neznanem in novem snidenju ste iskali tisto najlepše, kar je v življenju, to je zaupanje in prijateljstvo. Kot drevo, ki ponuja zavetje, sem vas vabila v svojo krošnjo. Počasi, a zanesljivo smo oblikovali skupno gnezdo. Skupaj smo  iskali prave poti, smeri, ki so šle k našemu skupnemu cilju.

Na tem skupnem gnezdenju ste  doživeli prve zmage, poraze, nerazumevanja, skrbi, ljubezni. Gradila sem vaše osebnosti, z roko v roki smo potovali in gradili mostove. Našli smo srčno pripadnost, postali smo čudovita skupnost. Bila sem del te zgodbe, vaša  voznica in predana usmerjevalka. Ali mi je uspelo, presodite sami.  Bilo mi je v veliko čast, da sem skupaj z vami soustvarjala to bogato štiriletno obdobje.

Nehote sem naredila tudi kakšno napako, za to se vam opravičujem. Zdaj smo na razpotju. Zapuščate nas, ostajam pa s spomini na generacijo 2009‒2018.

Rada  se bom spominjala vaših radovednih pogledov, smeha na obrazu, veselja in vaših lepih besed. Posebej prijetne so bile naše skupne ure v šoli v naravi, plesne prireditve, naša skupna srečanja s starši, končne ekskurzije  in podobno. Na takšnih srečanjih sem vas še bolje spoznala. Še posebej sem bila vesela, da ste razveseljevali tudi vaše starše z nepozabnimi prireditvami pred božičnimi in novoletnimi prazniki.  Bili ste čudoviti in  neponovljivi. Ponosna sem na vaše učne uspehe, na številna priznanja, ki ste jih dosegli na različnih tekmovanjih. Številni med vami ste uspešno zastopali našo šolo tudi izven občine. Ste odlični športniki, saj že tri leta nosite naslov, kot najboljši športni razred. A vedite, da so zasluge za te dosežke,   v  mojih čudovitih sodelavcih, ki so iz teh mladih ljudi ustvarili  osebe, ki bodo morda v prihodnosti  krojili razvoj domačega kraja in se bodo njihova znanja pojavila tudi v širnem svetu. Iskrena hvala, spoštovani sodelavci, za vsak prispevek, tako na učnem, svetovalnem, kulturnem, tehničnem in kulinaričnem področju.

Zahvala gre tudi  Vam staršem, ki ste se  aktivno vključili v delo razredne skupnosti, in pokazali veliko mero razumevanja. Verjamem, da je danes vzgoja otrok zahtevna naloga, toda zanesljivo lahko trdim, da ste se  trudili po svojih močeh. Vzgojili ste  jih v dobro in pošteno mladino.

Dragi devetošolci. Odhajate  za nekoga morda v neznan svet.  Vsak po svoje bo šel  iskat svojo srečo. Ustvarite si najlepše, kar se v življenju da in naj vam služi zdravje, da boste lahko počeli to, kar si želite.

V vas vidim sonce, saj žarite z neko posebno toplino, jo oddajate in vsak med vami je odsev žarka, ki ga ne bom pozabila. In Tone Pavček je dejal:

Na svetu si, da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjaš – sence.

Prepričana sem, da se boste  izogibali senc in šli za soncem.  V znak zahvale za to dragoceno izkušnjo z vami,  vam iz srca podarjam sončnico, ki vas naj vodi v prihodnost. In sončnico spomina  prejme   Rene F., Blažka, Nika G., Florijan, Leon, Rene J., Dominika, Marka I., Marko K., Tinkara, Simon L., Eva, Rebeka M., Rebeka N., Ana, Katja, Luka, Simon Š.,  Denis, Domen, Nika  O., Nuša in Maj.

Spoštovani devetošolci!

Zapustili boste naše skupno gnezdo, »odfrčali« vsak po svoje in šli iskat svojo srečo. Ustvarite si najlepše, kar se v življenju da in naj vam služi zdravje, da boste lahko počeli dobra dela in da boste čez več let dejali naslednje: Znamo živeti in delček k temu je prispevala tudi osnovna šola. In še za konec: »Šolska vrata vam bodo vedno na stežaj odprta in čakala vas bom, da vam pomagam tudi s kakšnim življenjskim nasvetom.«

SREČNO IN HVALA!

Milena Kokol, razredničarka 9. razreda