Koper sem si izbrala, ker tja hodim vsako leto na počitnice. Blizu Kopra živijo moji sorodniki ‒ bratranca in teta. Teta me povabi na morje, ker ponavadi z družino nikoli ne gremo na počitnice skupaj. Tam sem dva ali tri tedne. Do Kopra se po navadi peljem z avtobusom. Vožnja traja pet ur, kar je zelo naporno, včasih pa pride tudi teta po mene.

Med lanskimi počitnicami sem 31. julija s sestrama šla v Koper, saj je takrat imel moj bratranec rojstni dan in smo ga želele presenetiti na delu. Ker smo odšle z avtomobilom, je vožnja trajala le dve uri in pol. Vmes smo se ustavile še v Trojanah na krofih.

Ker sem šla v Koper predvsem iz dveh namenov, da bi se kopala in se sončila, sem prvi teden preživela predvsem na plaži ob Luki Koper. Plaža se imenuje Mokra mačka. Moj bratranec se vedno šali in pove, da so v preteklosti našli mokro mrtvo mačko ter so zaradi tega tudi obalo tako poimenovali. Sicer mi je ta razlaga zelo všeč, vendar vem, da ni resnična, nikoli pa se nisem pozanimala, zakaj se tako imenuje. Obala je zelo urejena, vendar je občasno v vodi ogromno trave, kar me je motilo pri kopanju. Najbolj me je fasciniralo, da je bilo ogromno tujcev in turistov, kljub temu da so drugod lepše plaže kot v Sloveniji, vsaj po mojem mnenju. Ker sem do sedaj bila vsa leta v Kopru, že za nekatere tujce vem, da bodo prišli in če kateri ne pridejo, se sprašujem, čemu niso prišli in si sestavljam svoje razlage.

Moja teta je dopoldan delala, prav tako moja bratranca, zato sem se morala znajti in sama preživeti nekaj uric na plaži. Hodila sem po pešpoti in se okrepčala v baru zraven obale, kjer imajo mimogrede odličen sladoled, posebej okus limone. Seveda pa sem se tudi sončila in kopala, vendar brez bratranca to ni bilo zanimivo.

Naslednji teden je imela teta čas in mi je razkazala obalni del mesta in povedala zgodovino Luke Kopra. Nisem vedela, da se je razvila iz morja. V morje so nasipavali snovi in tako dobili več kopnega. Začeli so graditi leta 1957 in skozi leta se je to dograjevalo. Bila sem presenečena, da so v vsem tem času toliko naredili.

Vsak večer smo gledali sončni zahod, ko se je sonce v petih minutah takoj spustilo za morje. Najrajši imam ta morski zrak in urejenost obalnega dela. Pločniki so široki, ceste ozke in občutek imam, kot da nisem v Sloveniji. Tudi onesnaženost je majhna, saj zjutraj in zvečer počistijo z napravami. Blizu je tudi tržnica, kjer je ogromno prodajalcev, ki imajo res odlične izdelke. Odšla sem si tudi ogledat Bonifiko, vendar v tistem času ni bil ravno urejena. Teta mi je povedala, da ne skrbijo ravno za to, ker NK Koper ni bil nekaj časa dober v nogometu. Izgradili bodo tudi bazene ob obali, vendar se delo že nekaj časa ni nikamor premaknilo.

V Pregari, kjer živijo sorodniki, vsi občani sadijo oljke, vendar jih imajo le za okras. Pregara je majhna vasica. Če želiš priti do nje, se moraš voziti po zelo vijugastih cestah. Zaradi teh ovinkov mi je velikokrat bilo slabo, vendar sem se na to do zdaj že navadila. Zelo mi je všeč, kako Primorci govorijo. Imajo skoraj italijanski naglas, vendar imajo svojo posebno govorico. Vsako leto mi teta pove kakšno novo besedo, vendar jo vedno znova pozabim.

Nekaj primorskih besed, ki jih še znam: štrca ‒ rahlo dežuje; karjola ‒ samokolnica; nona ‒ babica; nono ‒ dedek; bella ‒ lepa; šturlo ‒ idiot.

Koper je šesto največje mesto v Sloveniji. Je obalno mesto. Velik je 12 968 km2 in ima približno 25 tisoč prebivalcev. Občina ima modro zastavo in grb. Grb je v obliki ščita. Na sredini ščita je upodobljeno rumeno sonce, ki ima osem ravnih in osem vijugastih črt. Na sredini zastave je enako sonce kot na grbu. Podnebje je submediteransko, kar pomeni, da so vroča poletja in blage zime. V poletnem času je velika možnost neviht in pihanja burje. Imajo osem četrti: Bonifika, Center, Olmo, Markovec, Prisoje, Semedela, Šalara in Žusterna. Ker je Koper ob italijanski meji, imajo napise tudi v italijanščini, Koper pa imenujejo Capodistria. Slovenci so prevzeli veliko italijanskih besed. Prav tako ima Koper tudi svoje vino, Vina Koper. Vino naj bi bilo okusno, vendar se vseeno ne more primerjati s štajerskim.:) Pridelujejo tudi oljke, ki jih uvažajo v vse konce Slovenije. Hrana je zelo okusna. Imajo kar nekaj specialitet, ki jih je vredno poskusiti. Njihova najboljša specialiteta je mineštra ‒ juha, ki je lahko iz zelenjave. Jedo tudi veliko morske hrane in testenin.

Koper mi je kot mesto zelo všeč, že samo zaradi ulic in bližine obale. Ima ogromno znamenitosti, ki pa jih še moram raziskati, ko bom na obisku. V spominu mi je najbolj ostal obisk obale Mokra mačka, ko sem srečala Gašparja Mišiča. Bil je videti prijazen in še nasmehnil se mi je. Če imate radi zabave, lahko greste tja, saj imajo skoraj vsak večer neko prireditev in kakšne nastope. V času ko sem jaz bila v Kopru, sta ravno imela svoj nastop BQL. Priporočam, da greste v Koper z družino, kjer se lahko zabavate na obalah in v bližini imate tudi zelo okusne pice, recimo v piceriji 33. Tam imajo še zelo okusne lignje in tudi natakarji so zelo prijazni.

Blažka Grabušnik, 9. razred

3. maja smo odpotovali v Tunizijo na otok Djerba. Šel sem s starši in bratom Lukom. V Tunizijo smo odšli na dopust, ker nas je zanimalo, kako ljudje tam živijo, kakšna je narava in kakšni so običaji v večinsko muslimanski državi.

Tunizija leži na severu afriške celine. Djerba pa je majhen otok na zahodu Tunizije. Tja smo odšli z letalom, na katerega smo se vkrcali na ljubljanskem letališču. Let je trajal dobri dve uri. Po pristanku na precej razkošnem letališču smo se vkrcali v star avtobus, ki nas je pripeljal do hotela. Že po poti smo ugotovili, da je Tunizija veliko  bolj drugačna od drugih dežel. Vse je veliko revnejše. Ljudem ni mar, kako izgedajo njihovi avtomobili in hiše. Na bolj neposeljenih predelih so prevladale velika peščena polja brez kakršnih koli znakov življenja, razen nekaj osamljenih palm. Naselja in mesta so bile v večini ob morjih in oazah. Čeprav je Djerba imela veliko razkošnih hotelov, je bilo zelo malo turistov zaradi terorističnih napadov v preteklosti. Vendar v naših sedmih dneh bivanja na Djerbi smo se počutili zelo varne.

Prvi dan smo si ogledali hotel in okolico, okusili odlično tunizijsko hrano in se spočili. Naslednji dan smo najeli bagije, ki smo jih lahko vozili kar po cesti brez vozniškega izpita in si s tem ogledali otok. Videli smo prelepe peščene plaže in lep sončni zahod.

Tretji dan smo si šli ogledati Sedouikech, ki je eno od večjih mest na Djerbi. Bilo je zelo prometno in natiščano in povsod so bile stojnice, kjer so ponavadi prodajali spominke ali ponaredke znanih znamk. Nedaleč od tega mesta sta bila muzej zgodovine Djerbe in akvarij aligatorjev, ki smo si ju ogledali naslednji dan. Precej zanimiv je bil akvarij, saj smo si lahko od blizu ogledali tri ali več metrske aligatorje, ki so med seboj bili zelo napadalni.

Še posebej je bil zanimiv šesti dan, ko smo šli s terenci v Saharo. Vozili smo se približno štiri ure po zelo slabih cestah in poleg tega smo imeli norega voznika, ki je zapeljal v vsako luknjo, ki jo je videl. Po naporni  vožnji smo prišli do manjšega naselja ob oazi, tam smo se kopali v izviru, nato pa smo si izposodili štirikolesnike in se šli vozit po puščavi. Tam smo srečali dva nesrečneža, ki jima je avtomobil nasedel na peščeni greben. Ko smo prišli nazaj, smo jedli kuskus, ki je ponavadi postrežen z jagnjetino ali kameljim mesom. Kuskus je zelo znana jed v krajih, kjer je veliko arabskega prebivalstva. Po še eni zelo dolgi in naporni vožnji smo se vrnili v hotel zelo utrujeni in zaspani.

Zadnji dan smo se z ladjo odpravili do lepega peščenega otoka, kjer smo se kopali in sončili. Zelo zanimivo mi je bilo, da je morje okoli otoka zelo plitko. Celo tako plitko, da sem imel poden več kot sto metrov od obale.

Naslednje jutro smo odšli na letališče, kjer smo se vkrcali na letalo in se odpravili domov.
Z našim potovanjem na Djerbo sem bil zelo zadovoljen, saj sem obiskal čudovite kraje in videl zanimive ljudi. Čeprav so ljudje drugačni od nas, so zelo prijazni in ti radi pomagajo, če rabiš pomoč, zato tudi priporočam, da si Djerbo ogledate tudi vi.

Leon Gomolj, 9. razred

Ne vem sicer natančno, zakaj smo se odločili za ta izlet oziorma po kakšnem ključu je oče izbral to destinacijo. Na izlet smo odšli 13. avgusta leta 2015, to je bil res lep, sončen in topel poletni dan.

Bled je eno najlepših slovenskih mest, zgodovina mesta sega sega že v leto 1000 pr. n. š. Bled leži v SV sloveniji na Gorenjskem.  Mesto je zelo bogato s hoteli in naravnimi lepotami, je zelo gospodarsko razvito in je eno večjih turističnih središč v Sloveniji. Nekaj res prečudovitega je Blejsko jezero, ki je tako veliko in prelepo, da se za ogled na to vozijo ljudje iz celega sveta. To jezero je eno najlepših jezer v Evropi, ki je dolgo kar 2,12 km in široko 1 km. Posebnost jezera je tudi otok, na katerem je cerkev. Če se odpravimo na Bled, seveda ne smemo pozabiti na grad, ki je morda  najstarejši grad v Sloveniji. Grad stoji na pečini, dvignjeni 139 m od vode.

Zjutraj ob 7:30 smo se jaz, moj brat, mačeha in oče odpravili iz Maribora. Moji občutki so bili prečudoviti in hkrati ne preveč dobri, saj sovražim vožnjo. Oče je v Mariboru zapeljal na avtocesto in ta nas je peljala mimo Slovenske Bistrice, Celja, Žalca, Domžal do Ljubljane, kjer smo naredili kratek odmor, da smo se malo najedli in napili ter razhodili noge, bil sem zelo vesel, saj sem vedel, da je pol poti že za menoj. Ko smo se okrepčali, smo se spet malo peljali in sedaj mimo Medvod, Kranja do Radovljice in čez nekaj minut smo prišli do želene destinacije, in sicer do Bleda. Že od daleč sem videl grad, ki me je osupnil. Vedel sem, da je Bled lep, ampak da je tako čudovit, si nisem mislil. Ko smo prišli tja, oče ni našel parkirnega mesta. Ko smo končno našli parkirno mesto, smo se peš odpravili k jezeru, kjer je bilo res lepo. Po nekaj minutah sprehajanja sem si zaželel sladoled in oče mi je dal nekaj evrov. Sladoled je bil zelo drag, kar mi res ni bilo všeč in zato sem se zmrdoval. Za ceno 2,50 evra za malo kepico sladoleda pričakujem, da bo zelo dober, a ta je bil res ogaben, zato sem bil zelo jezen.

Kasneje smo prišli do nekakšnega majhnega pristanišča, kjer si se lahko vkrcal na čoln, ki je peljal do otoka . Oče je rekel, da ne bomo šli na čoln, ker je bil z nami moj mlajši brat takrat star komaj dva meseca. Jaz sem se nato šel kopat na tamkajšno kopališče, kjer sem videl malo starejšo žensko s supom, ki je res nerodno padla v vodo in to mi je bilo na celem izletu res najbolj smešno. Od plavanja sem bil res izmučen, zato smo odšli nekaj pojest in popit, ustavili smo se v restavraciji, kjer smo si naročili pijačo in seveda, ker smo bili na Bledu, smo morali poskusit tamkajšno tradicionalno sladico in specialiteto blejsko rezino. Do takrat sem  poskusil le kremne rezine iz Mercatorja, ki se s tisto Blejsko rezino sploh ne morejo primerjati, res je bila odlična. Ko smo se posladkali, se je spet ustavilo pri računu  po domače : ’’Ateja bi vrglo na rit, če ne bi že sedel.’’ Hoteli smo si ogledati tudi grad, ki je bil res lep, ko smo prišli do stopnic, je na tabli pisalo,da je grad zaprt zaradi skal, ki se krušijo od stene. Za mene je to bilo res razočaranje in zato sem začel kuhati mulo, ko je oče to opazil, me je razveselil s tem, da je rekel, da ima za mene še eno presenečenje. Začeli smo hoditi proti avtu, kjer mi je oče povedal veselo novico, da gremo še v Planico na ziplaine.

Rene Farazin, 9. razred

Na potovanje v Švico sem se z družino odpravil pred približno 4 leti v juliju. Potoval sem z mamo, očetom in sestro Nino. Jaz imam zelo rad potovanja in takrat sem bil še majhen in bil še bolj navdušen. Potovali smo z avtom in pot je bila zelo dolga. Vozili smo se približno 8 ur, kar je bilo zame zelo naporno in večkrat mi je postalo slabo, kar mi ni bilo všeč. Naš cilj je bilo  največje švicarsko mesto Zürich. Tja smo odšli, saj smo hoteli izvedeti več o tej lepi državi oz. deželi. Idejo za to nam je dal moj oče, saj je on že bil v Švici in nam govoril, kako lepa je. To nas je še posebej vzpodbudilo, da smo se odpravili na pot.

Švica leži v Srednji Evropi in meji na Avstrijo, Nemčijo, Liechtenste in Francijo ter Italijo. Švica  je posebej znana po prelepih gorah, jezerih oz. naravi nasploh, ki jo obožujem. Zürich je največje mesto v Švici, ki leži v severnem delu, vendar ni glavno. Ima okrog 400 tisoč prebivalcev in je zelo bogato mesto s trgovinami, zanimivosti in veliko muzeji.

Potovali smo namreč skozi dve državi, to so Avstrija in Nemčija. Peljali smo se tudi skozi Gradec, Salzburg in München. Glavna postojanka pa je bila Zürich. Velikokrat sem gledal skozi avto in opazoval velika mesta in pokrajino, ki mi je bila zelo všeč. V Zürichu smo ostali 4 dni, ki sem jih lepo preživel. Ostali smo v hotelu v sredini mesta. Zürich leži ob jezeru Zürichsee. To je bila tudi prva večja znamenitost, ki smo jo videli. Tja smo odšli zaradi tega, ker smo se odpravili na ladjo. Vožnja je trajala eno uro in lahko smo si ogledali celotno okolico Züricha in jezera. Žalostno pa je bilo to, da sem videl ljudi, ki so se kopali, ampak jaz nisem mogel iti. Saj smo imeli še druge načrte za tisti dan.

Edina postojanka, ki mi ni bila všeč pa je bila to, ko smo odšli v hišo slikanja oz. Kunsthaus. Nina je imela ob tem verjetno druge misli. Tam smo videli dela znanih slikarjev in kiparjev. Nato smo se odpravili v mojo najljubšo postojanko v Landesmuseum. To je muzej, v katerem je pokazana celotna zgodovina Švice do danes. Mene pa je najbolj zanimal del srednjega veka. Saj je Švica bila zelo poudarjena v srednjem veku glede vitezov, gradov, ki me zelo zanimajo in sem v tem delu prav užival. Del se je nahajal v 3 nadstropju zgradbe. V muzeju smo tudi videli in slišali alpske rogove in značilno glasbo Švice, ki mi ni preveč všeč. Razstavljene so bile vojaške uniforme, orožja itd.

Naslednja zanimivost je bil Chinagarten. Bil je zanimiv samo me ni prav pritegnil, da bi bil navdušen. Lahko bi pa rekel, da smo se počutili, kot da bi res bili na Kitajskem, saj so tam bile enake zgradbe, mostovi, terase oz. trgi.

Nazadnje smo odšli v Bahnhofstrasse. To je ulica, kjer se nahaja veliko trgovin in vse je zelo drago. Zaradi tega si nismo kupili veliko. Kupili smo si samo njihovo tradicionalno hrano švicarsko čokolado in švicarski sir. Obe jedi sta bili zelo okusni, lahko bi še pojedli kakšno drugo jed, saj so zgledale vse zelo dobro. Ampak smo se na žalost morali odpraviti nazaj domov.

Da smo odšli na to potovanje, je bila zelo dobra ideja, saj smo izvedeli veliko o tem lepem mestu. Prav nič v tem mestu nas ni razočaralo.

Luka Terbuc, 9. razred

Lansko leto 13. avgusta 2017 smo bili z družino in prijatelji na Avstrijskem Koroškem, natančneje na Malti na Koroškem. Odšli smo na izlet, za katerega smo se pogovarjali že dalj časa, saj nas je zelo privlačila tamkajšnja narava.Do tja smo se vozili približno tri ure in pol, saj smo enkrat stali na počivališču. Peljali pa smo se z avtomobilom iz Šentilja proti Gradcu in nato proti Celovcu v Malto in kasneje v dolino Maltatal.

Malta je avstrijsko mesto z dolgo zgodovino. Nahaja se na višini 834 m in ima približno 2180 prebivalcev. Zanimivost tega kraja je cerkev iz 14. oz. 15. stol. V njem najdemo dolino Maltatal, ki je primerna za vse ljubitelje narave. Je dolina v srednje vzhodnih Alpah, znana predvsem po slapovih, zato ji rečejo tudi dolina padajočih voda. Je ena najbolj priljubljenih dolin v Avstriji. Po dolini vodi tudi cesta, dolga 18 km s serpentinami in šestimi tuneli, ki kasneje vodi do jezu, imenovanem Kolnbrein.Ta je eden največjih jezov v Avstriji in je na 1933 m nadmorske višine. Tukaj je tudi hotel. Včasih je bila dolina Malte mesto delovnega taborišča nacistične Nemčije. Tukaj so bili deportirani vojni ujetniki iz Sovjetske zveze, ki so bili prisiljeni delati v granitnem kamnolomu. Najmanj 21 zapornikov je umrlo zaradi nečloveških delovnih razmer; spomenik označuje grobišče v bližnji kapeli.

Ker smo mi imeli enodnevni izlet, nismo bivali nikjer. Ko smo prišli v Malto, smo se najprej peljali v Maltatal. Peljali smo se mimo slapu Fallbach, kjer smo se tudi prvo ustavili. Ob slapu, ki je visok 200 m, je tudi park za otroke.(http://www.erlebnispark-fallbach.at). Tukaj  najdemo tudi ljudi, ki gredo plezati po kamniti steni. Začetek je enostaven, potem pa se začne stena vedno bolj strmo vzpenjati.

Nato smo odšli v dolino Maltatal. Peljali smo se po ozki enosmerni cesti, skozi nekaj tunelov. Začeli smo na višini 911 m, končali pa na 1900 m nadmorske višine. Pred tuneli stojijo semaforji, ki odštevajo čas do menjave smeri vožnje skozi tunel. Vmes smo se ustavili tudi ob stranski cesti, ob kateri je bilo nekaj parkirišč. To smo mi izkoristili za slikanje s slapom v ozadju. Nato smo pot nadaljevali pot do jezu. Parkirali smo na parkirišču ob hotelu Berghotel.

Nato smo si ogledali jez, visok je 200 m in širok 626 m. Njegova širina pa je skoraj 8 metrov. Največja zanimivost na jezu je ploščad Skywalk. Ta visi iz jezu in marsikdo sploh ne stopi na njo, recimo moja mama in botrca.  Do te ploščadi pridemo po nekaj mrežastih stopnicah. Sama ploščat je mrežasta oz. steklena, tako da vidimo 200 m v globino. Na jezu so imeli tudi bungee jumping, torej v globino kar 200m, saj so te dvignili v zrak. Cena pa je bila 160 evrov. Odšli smo tudi do jezera na drugi strani jezu, vendar nismo šli okoli, saj je bilo zelo mrzlo in vetrovno. V dolini na 900 m je bilo 28 stopinj celzija, zgoraj pri jezu pa 7 stopinj celzija. (https://sites.google.com/site/izletipookolici/mltatal).

Ogledali smo si tudi hotel, v katerem si lahko videl gradnjo jezu, zgodovino Maltatala, kamnito sestavo, zemljevid naše lege … Kot sam hotel pa je bil zelo lep. Nato smo se iz doline odpeljali v Gmünd. To je mesto in občina v okraju Špital ob Dravi na Avstrijskem Koroškem. V tem mestu pa najdemo tudi Porshe muzej, katerega smo si nameravali ogledati, vendar si ga nismo, saj jaz, Nika in prijateljica Pia nismo bile za to.

Odpravili smo se proti Sloveniji in ustavili smo se tudi na jezeru, ki mu Avstrijci rečejo Faaken see ali po slovenske Baško jezero. To jezero je ledeniškega nastanka in je v južnem delu Celovske kotline. Do njega smo prišli skozi kamp (Arneitz), ob kampu so tudi igrala. Jezero je bilo takrat zelo toplo, tako da se je sestra Anaja odločila, da bo ona odšla vanj kar oblečena. Nato pa smo odšli skozi predor Karavanke v Ljubljano in nato nazaj v Jurovski Dol.

Na izletu nas je najbolj prepričala narava, slapovi, jezera, potoki … Narava je zelo lepa in vse je urejeno. Res je, da smo za vhod v dolino Maltatal plačali 17evrov, kar je kar drago, vendar pa v tej dolini res lahko vidiš marsikaj. Na izletu smo se imeli res lepo, ampak bi lahko bilo še boljše, če bi imeli več sreče z vremenom, saj je bilo zelo vetrovno in mrzlo. Zelo me je presenetil jez, saj sem mislila da ni tako visok.

Nuša Urbanič, 9. razred