Ex tempore

Prvi dan prvomajskih počitnic smo se učenke 6. in 7. razreda odpravile na umetniško domačijo Soraj. Še prej smo se ob 8.00  zbrale pred šolo, kjer nam je učiteljica Manja Jerič povedala, kako bo potekal dan. Na ex tempore so sodelovale učenke 6. razreda Nina Črnčec, Lana Hohnjec, Sara Fanedl, Mia Krajnc, Anastazija Kauran ter učenka 7. razreda Nataša Knezar.

Ko smo prispele na umetniško kmetijo Soraj, nas je gospa Sonja Jerič povabila k zajtrku. Tam nam je postregla svoj domači kamilični čaj, ki je prijal vsem dekletom. Med zajtrkom nam je učiteljica razložila, da Soraj pomeni sončni raj in je kratica imen Sonja in Rado ter priimka Jerič.

Po zajtrku smo se odpravili na ogled domačije in umetniških del. Po ogledu si je vsaka učenka izbrala svoj motiv za slikanje. Učenke so za slikanje imele na voljo okoli 2 do 3 ure. Med tem je učiteljica Manja pripravljala lov na zaklad. Ko smo končali s slikanjem, nas je gospod ravnatelj pričakal s picami. Po odličnem obedu je bil čas, da se razdelimo v ekipe po 3. In lov na zaklad se je začel. Naloge so bile narejene tako, da smo ob ogledu domačije morale poslušati, da bi jih rešile. Zaklad je prvo našla Sarina ekipa, vendar je zmagala Anastazijina ekipa, saj Sarina ni opravila dodatnih nalog. Na koncu se je vse dobro izteklo, saj so vse učenke dobile nagrado (sladoled). Po lovu na zaklad nam je učiteljica pokazala, kako narediti sliko s prelivanjem barv. Ko smo končale vse izdelke, se je v lovu na zaklad preizkusila še učiteljica.

Izdelki učenk so razstavljeni v avli šole Jožeta Hudalesa Jurovski Dol. Dan se je odlično zaključil, zahvala gre učiteljici, ravnatelju ter staršem od učiteljice Manje Jerič.

Lana Hohnjec, 6. razred

Intervju z Igorjem Plohlom

Pozdravljeni, smo učenke 9. razreda in članice novinarskega krožka. Zastavile bi Vam  nekaj vprašanj o vašem življenju.

Navdih ste mnogim otrokom in odraslim. Ali imate kakšnega vzornika in ali ste ga imeli, ko ste bili otrok?
Kot otrok sem zelo rad bral zbirko Pet prijateljev. Torej ta pisateljica mi je bila vedno navdih, napisala je veliko knjig in takrat so bile zelo popularne pri mladih. Danes, ko pravzaprav razmišljam o tem, kdo mi je vzornik, da imam kar nekaj ljudi, ki me navdihuje in so mi vzorniki. Čeprav nisem veren in v verskem smislu ne hodim v cerkev, mi je navdih papež Frančišek. Ker se zdi, da svet spreminja na boljše.

Kako pa ste dobili navdih za knjigo Pustolovščine v Prlekiji?
Ta zgodba je dejansko nastala po navdihu Pet prijateljev. Te knjige, kot že veste, so  mladinske pustolovske in zelo zanimive zgodbe. Vedno sem si želel napisati podobno knjigo. Večkrat sem pokusil in uspelo mi je šele pred kratkim, ker je očitno potreben pisateljski dar, ki en čas v človeku zori, da lahko potem res napišeš podobno knjigo.

Ali bi lahko junaka iz drugih knjig primerjali s seboj?
Tu verjetno mislite leva Rogija? Zgodba o Levu Rogiju je resnična. Zgodba o Levu Rogiju je pravzaprav moja zgodba. Vse, kar je zapisano v slikanicah Lev Rogi in Lev Rogi najde srečo, je resnično zato, ker se je to zares tudi meni zgodilo. To nakazuje tudi ime, saj če Rogi preberete nazaj, dobite Igor, to že takoj nakaže na njeno vsebino oziroma na to, da sva pravzaprav jaz in glavni junak te zgodbe tesno povezana.

Kako ste prišli na idejo, da bi napisali pravljico in kaj ste hoteli s tem doseči?
Pravljica Lev Rogi je nastala povsem spontano, namreč ko so moji učenci, moji bivši učenci na OŠ Bojana Ilicha zame pripravili dobrodelno prireditev, sem za njih napisal zgodbo o Levu Rogiju. S pomočjo te zgodbe, te pravljice sem jim namreč želel sporočiti, kaj se mi je prav za prav zgodilo. Vedel sem, da nobeden izmed otrok ne bo prišel k meni, ko me bo videl na invalidskem vozičku in me vprašal: »Učitelj, zakaj si zdaj na vozičku? Učitelj, kako boš pa zdaj nadaljeval svoje življenje, ko ne moreš več hoditi?« Zato sem želel odgovoriti na vprašanja in sem raje napisal zgodbo o Levu Rogiju. Moja prva slikanica Lev Rogi je nastala po splet nesrečnih okoliščin.

Katera je vaša najljubša knjiga?
Hmmm … Težko bi izpostavil samo eno. V življenju je bilo nekaj knjig, ki so me navdušile oziroma se me dotaknile. Ena izmed takšnih je Imenovali smo jo Dvoje src in opisuje dogodivščine nekega dekleta v Avstraliji, potem knjige Enid Blyton, torej zbirka Pet prijateljev, ki me je zelo zaznamovala.

Kako gledate na svojo nesrečo danes, kako pa ste gledali včasih?
Nekoč pred nesrečo se mi je zdelo, da bom srečen, če bom imel dovolj stvari. Če bom imel svoje stanovanje, svoj avto, hišnega ljubljenčka, če bom zaposlen, da bom imel službo in podobno. Danes pa vidim, da je v življenju pravzaprav edino, kar je res pomembno, zdravje. Če človek nima zdravja, tudi v vsem drugem ne more uživati. Zato se mi zdi, da je pravzaprav največja sreča v življenju, če si zdrav, da ti nič ne manjka, nimaš bolečin in lahko normalno živiš.

Ali se je bilo težko sprijazniti, da življenje nikoli več ne bo enako?
Zelo težko. To so bili najhujši trenutki mojega življenja. Na žalost pa vedno znova to žalosti osebe, ki so na mojem mestu. V tem času imamo v bolnišnici enega fanta, starega enajst let  in se je poškodoval v prometni nesreči in verjetno nikoli ne bo mogel več hoditi. Jaz pa vem, kako hudo mu je, saj sem tudi sam doživljal podobno zgodbo. Na žalost mu ne morem pomagati, razen da se z njim pogovorim.

Ali se v življenju morda srečujete s kakšnimi predsodki drugih ljudi?
Velikokrat se srečujem s predsodki, nekateri ljudje so mnenja, da smo invalidi družbi zgolj v breme in nič ne prispevamo, potem so nekateri prepričani, da sami nič ne zmoremo, da smo vredni usmiljenja in pomilovanja. To so dejansko zgolj predsodki, ki jih poskušam s svojim življenjem in s svojim delom, s predstavitvami na šolah ter pisanjem knjig razbijati. Res se srečujem pogosto s predsodki, tudi med mladimi, ampak te predsodke tudi razbijam in se borim proti njim.

Katera barva najbolj opiše vašo osebnost?
O tem nisem nikoli razmišljal. Najbolj zelena zaradi tega, ker imam zelo rad naravo in jo tudi zelo pogrešam. Mislim, da mi zelena najbolj pristaja.

Ali se držite kakšnega načela, ki vas spremlja na življenjski poti?
Poskušam biti dober človek oz. trudim se biti dober človek. To je tisto načelo, ki najpomembnejše.

Če bi v tem trenutku govorili ljudem po vsej Sloveniji, kaj bi jim rekli?
Rekel bi jim, da so v življenju najpomembnejše vrednote tiste, ki so pogosto samoumevne. Recimo zmožnost, da se lahko naučiš hoditi, da lahko vidiš in slišiš. To so vrednote, ki se jih ne zavedamo, dokler jih ne izgubimo ali so prizadete, zato se v življenju nima smisla ubadati s tem, kako bogat si, kakšen avto voziš, kaj vse si lahko privoščiš. Vse to so vrednote, ki izpopolnjujejo življenje za kratek čas, pomembnejše so vrednote, kot so sreča, ljubezen, prijatelji, spoštovanje in seveda zdravje.

Hvala za vaš čas.

Eva Konrad, Rebeka Muhič, Blažka Grabušnik, Nika Gamser, urednice šolskega glasila

Utrinki iz šolskih klopi

Nika Urbanič, 8. razred

Šola ni samo učenje in sedenje v šolskih klopeh, ampak je lahko tudi nekaj več. Čas v šoli lahko preživimo tudi koristno in pomagamo tistim, ki pomoč potrebujejo.

Že drugo leto zapored smo na naši šoli december popestrili s  prazničnimi voščili. Da bi december bil bolj prazničen, sem izdelala veliko voščilnico, ki smo jo nato pritrdili na steno tretje triade. Namen voščilnice je bil, da bi drugim namenili lepe želje ob praznikih. Hkrati pa je bila šolska skupnost dobrodelna in smo učenci naše šole zbirali igrače in knjige, ki jih več ne potrebujemo.  Vse igrače in knjige, ki smo jih zbrali, je šolska skupnost ponovno darovala Kriznemu centru za žrtve nasilja v družini Maribor. Tega so bili zelo veseli. Učenci pa smo bili nagrajeni s šolskim plesom v telovadnici šole.

Prav tako na naši šoli poteka vsako leto teden otroka. Letošnja tema je bila Povabimo sonce v šolo. Šolo smo naredili bolj sončno s športnimi aktivnostmi, med nas je tudi prišla sončna osebnost Igor Plohl, ki nam je zaupal svojo zgodbo o nesreči, ki se mu je zgodila. Zaradi le-te je sedaj na invalidskem vozičku. Kljub vsemu se je pobral in začel znova živeti. Iz tega smo spoznali, da ne smemo nikoli obupati in da moramo ceniti to, kar imamo.

Teden otroka je naš teden in smo si lahko sestavili jedilnike in uživali ob hrani, ki nam je všeč.

Z bralnimi minutkami smo se lahko preizkusili v govorjenju na radiu. Brali smo zgodbe, s katerimi smo želeli poudariti pomen prijateljstva, pomoči in vztrajnosti. Teden otroka smo zaključili s sončnim plesom in tako polepšali še en dan v šolskih klopeh. Devetošolci  bomo naše utrinke zaključili z valeto.

Takih dni na šoli bi moralo biti več, saj se lahko iz njih naučimo pomembnih stvari, ki jih bomo lahko uporabili več krat v življenju.

Katja Šnajder, 9. razred

Teden otroka

Jan Kolarič, 3. razred

Letošnja osrednja tema čudovitega tedna otroka, ki ga nestrpno pričakuje vsak otrok, je bila Povabimo sonce v šolo. In res. Skozi ves teden smo se vsi učenci na šoli trudili širiti toplino in veselje med ostale in s tem prinašali k nam dobro voljo – sonce. Pred prvo šolsko uro smo vsakodnevno poslušali radijsko oddajo enega izmed razredov (od šestega do devetega). Čez cel teden so se na naši šoli dogajale prav zanimive reči, kar je prispevalo k temu, da smo si ta teden še posebno dobro vtisnili v spomin.

V ponedeljek je za učence šestega, osmega in devetega potekal športni dan. Veliko otrok se je v šolo odpravilo peš ali s kolesom. Za ta športni dogodek so učitelji pripravili kros. Nekaterim je šlo bolje, drugim manj, vendar smo kros pretekli prav vsi. Zato smo tudi vsi zmagovalci! Po napornem krosu se je pričela zabava. Učenci so igrali nogomet in odbojko na mivki ali pa novo igro, pri kateri so učenci z boki morali spraviti veliko gumijasto žogo v gol nasprotnika. Osmi in deveti razred je imel prav poseben izziv. Učitelji so nas namreč izzvali na tekmo v odbojki. Izid ni bil takšen, kot so si ga sicer želeli učenci, vendar smo se kljub temu zabavali.

V torek se sicer ni dogajalo na šoli nič posebnega, vendar učitelji niso smeli ocenjevati, saj je to naše pravilo ob tednu otroka.

Sreda pa je bila polna raznih dogodkov. Mlajši otroci so imeli športni dan in so prav tako pretekli kros. Za šeste, osme in devete razrede pa je bil organiziran tehnični dan. Namenjen je bil otrokom in temu, da se seznanijo z različnimi poklici in srednjimi šolami. Ta dan je bil seveda zelo pomemben za deveti razred. Predstavilo se je veliko srednjih šol, vendar predstavitev ni potekala kakor po navadi v obliki tržnice poklicev, ampak po razredih.

Naslednji dan nas je v šoli pričakal prav prijeten obisk. K nam je prišel gospod Igor Plohl, ki je pripravil poseben program in nam predstavil tragično zgodbo svojega življenja. Gospod Plohl je namreč na invalidskem vozičku, kar mu življenje precej otežuje. O svoji nesreči je sam napisal pravljico Lev Rogi, ki opisuje tudi njegovo oteženo življenje po tragediji. Ker pa je gospod Igor zelo pozitivna oseba, je k nam prinesel veliko luč sreče in en velik žarek sonca.

Tudi petek je bil nekaj posebnega! V telovadnici naše šole smo namreč organizirali poseben sončni ples, ki je predstavljal konec uspešnega in zabavnega tedna otroka. Za vstopnino so si morali otroci obleči nekaj rumenega ali pa izdelati rumeno sonce. Na njem smo se izredno zabavali, plesali in smejali. Ker pa med plesom ni bilo časa za počitek, smo na koncu bili utrujeni prav vsi.

Teden otroka nam je prinesel vse, kar si lahko učenci sploh želimo. Ne samo da smo se zabavali, plesali, igrali, naučili smo se veliko novih stvari in spoznali razne srednje šole. Ne smemo pozabiti, da smo učenci sami oblikovali jedilnik za cel teden. Kljub vsem norijam in lepim doživetjem smo vsi bili veseli, ko je pred vrata stopil vikend in z njim čas počitka. Med njim smo si morali tudi zbistriti glave in se s tem pripraviti na začetek pravega pouka.

Nika Gamser, 9. razred