Veverica pekarica

Veverica je doma tam v daljavi, v goščavi. Ima pekarno. V njej peče kruh. Oblečena je v bel predpasnik. Obiskujejo jo polh, volk, zajec in zvita lisica.

Enega dne ji zmanjka moke za kruh. Ker je imela toliko lešnikov, se je odločila, da bo naredila lešnikovo pecivo in torto. Ko je po celem gozdu zadišalo, je veverica dobila več kupcev: krta, medveda in še več zajcev.

Tudi lisica je prišla, ampak ona je dobila le luščine od lešnikov.

Gala Bračič, 4. razred

Žabji princ Luka

Nekoč je v prelepem žabjem kraljestvu živel kralj z njegovo kraljico. Imel je prelepega sina. Ime mu je bilo Luka. Oče kralj ga je imel zelo rad. In od strahu, da bi princa ubili, ga ni pustil daleč od vodnega gradu. Kralj je namreč imel zelo hudobno polsestro, ki je hotela Luko ubiti.

Nekega dne je zlobna polsestra prišla na grad. Luka je ravno sedel na žabji postelji in razmišljal, ko je nekdo potrkal na vrrata. Bila je kraljeva polsestra. Ko je stopila v sobo, je začarala princa, da je zaspal. Nato je odšla. Ko sta kralj in kraljica zagledala princa, sta takoj poklicala žabjega zdravnika. Nič ni mogel narediti.

Čez nekaj dni je na vodni grad prišla hči kralja iz sosednjega kraljestva. Pogledla je Luko in ga pobožala po kraku. Princ se je v tistem trenutku prebudil.

Še tisti teden sta se poročila. Živela sta srečn do konca svojih dni.

Tiana Šipek, 4. razred

Jurfest

V torek, 20. 3. 2018, je v Mercator centru Maribor potekalo območno tekmovanje v Turizmu pomaga lastna glava. Sodelovalo je 18 osnovnih šol iz severovzhodne Slovenije. Turistični podmladek OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol se je predstavil s turistično nalogo, stojnico in z igro vlog z naslovom Jurčkov festival ali krajše Jurfest. Po točkovanju državne komisije smo dosegli srebrno priznanje in le za las zgrešili zlato priznanje. Še posebej je bila visoko ocenjena naša turistična stojnica, ki je izstopala s svojo ponudbo, usklajenostjo in barvitostjo. Na stojnici ni manjkalo tudi zabave in dobrot iz našega kraja. Obiskovalci so se preizkušali v metanju jurkockefest in si s tem pridobili lepe spominke in nagrade, ki so jih izdelali učenci turističnega podmladka. Iskreno se zahvaljujem vsem učencem, ki so odlično zastopali naš turistični proizvod, to so bili: Jure Senekovič, Timotej Eder, Rene Bračič Rajšp, Tijana Škrlec, Marko Igrec, Maja Škamlec, Katja Gornik, Aneja Črnčec, Damir Holer in Taja Murko. Zahvaljujemo se učiteljici Manji Jerič za pomoč pri sceni naše turistične stojnice in gospodu hišniku Jožetu Jagru za tehnično pomoč.

Hvala za pridnost in iskrene čestitke.

Mentorica Milena Kokol

Vesoljni potop

Zevs: Kaže, da se je med ljudmi razpasla pokvarjenost. Na Zemlji se posmehujejo bogovom, kradejo in potem še v obraz lažejo. Stopil bom na Zemljo in se na lastne oči prepričal, kaj se dogaja. (Odpravi se na Zemljo in spozna, kako zaničevalni in ničvredni so ljudje.) Ne prenesem več tega! Še huje je, kot so mi povedali. Temu bom naredil konec. Še enkrat bom odšel na Zemljo in tokrat v Likaonovo palačo. (Zevs se odpravi v palačo in ko vstopi, se mu ostali priklonijo in začnejo moliti.)
Likaon (se jim začne posmehovati): Bomo videli, če je res pravi bog. (Slugam je naročil, naj mu skuhajo človeško meso, pripravijo pijačo in ga bodo zbudili, ko bo spal.) Izvolite, bog častitljivi. Naša dobrodošlica. (Se nasmehne.)
Zevs (obstane): Vi, ničvredneži, kaj ste mi storili? (Vstane od mize in od silne jeze pošlje blisk nad Likaonovo palačo.)
Likaon: A … Auuu. (Se spremeni v volkodlaka).
Zevs: Od sedaj boš zasledoval črede, ki se pasejo po dobravah. (Vrne se v svoje kraljestvo in skliče bogove). Na Zemlji sem palačo spremenil v pepel, ker so mi postregli s človeškim mesom in me niso častili. Kaznoval bom človeštvo s potopom, ki ga ne bo nihče preživel. Vetrovi, pihajte! Iz oblakov naj dežuje.
Pozejdon: Bogovi, poplavljajte reke in celotno Zemljo.

Ljudje so se poskusili rešiti s plavanjem, a vse je bilo zaman. Edina, ki sta preživela sta bila Devkalion in Pira.

Zevs: Vidim, da sta ostala še edina poštena človeka.

Vode ni bilo več, Zemljo pa je grelo veliko žareče sonce.

Devkalion: Ostala sva sama od vsega človeštva. Kaj naj počneva? (S solznimi očmi sta sedela na templju boginje Temide in jo prosila.)
Pira: Prosim, pomagaj nama obuditi življenje na mrtvi Zemlji.
Temida: Pojdita iz templja, z nečim si zakrijta obraz in si za hrbet mečita kosti velike matere.
Pira: Kaj zahteva boginja od naju? Kaj morava storiti?
Devkalion: Zemlja je velika mati nas vseh. Kamni so njene kosti. Nabereva kamne in si jih mečeva v hrbet.
Pira: Seveda.
Devkalion: Poglej, deluje. Kamni dobivajo človeško podobo in v kamnitih žilah se jim pretaka kri.

Kamni so se spremenili v može in žene ter postali nov rod.

Gospodična

Prvi prizor: grajska soba, velika postelja

Grajski gospod (ponosen): Veseli se, ves svet, kar ga od tod vidiš, je božje in najino.
Grajska gospa: Dobro vem, da je vse to božje in najino, a veseliti se vendarle ne morem. molila sem doma, veliko hodila tudi po božjih poteh, a Bog ni hotel uslišati najine želje, da bi nama podaril hčer ali sina. jaz sem se sedaj že postarala in predobro čutim, da bom nevarno zbolela. (Gospa se uleže na posteljo.)

Tretji prizor: grajska soba, gospa leži v postelji

Gospod (žalosten, zamišljen stoji pred posteljo): Draga moja, že sedem let in sedem mesecev te nihče ni mogel pozdraviti. Kako ti naj ustrežem?
Gospa (počasi, manj razločno, bolehno): Nekaj mi pravi, da bi se sprehodila po naših lepih Gorjancih.”
Gospod (žalosten): Preljuba moja sirotica, kako se boš sprehajala, če se niti v postelji ne obrneš. (Skozi okno se sliši preganjanje berača.)
Hlapci (zakričijo): Poberi se od tod!
Gospa (sliši, kaj se dogaja): Pustite ubogega reveža. Ali ne veste, da so reveži božji prijatelji? Spustite ga v grad, dajte mu sobo, dajte mu hrano in pijačo.
Gospod: Tvoje želje so moj ukaz. Takoj poskrbim zanj.

Četrti prizor: grajska soba, gospa leži v postelji

Berač (prijazno): Hvala, ker ste me spustili v grad, draga gospa. Za povračilo vam dam gorjanski koren. Poskusite ga in uresničila se vam bo želja.
Gospa (poskusi koren): Rada bi šla na Gorjance.

Peti prizor: trije studenci

Gospa (hodi med studenci in pri prvem zajame vodo in pije): Oh, kaj se dogaja. Voda je postala črna! (Se sprehodi do drugega studenca, zajame vodo, pije.) Saj voda postaja rdeča! (Gre še k tretjemu studencu, zajame vodo in pije.) Saj sem vedno mlajša. Takoj se vrnem domov.

Šesti prizor: grajski vrt

Gospod (začuden): le kdo je ta lepa gospodična, ki gre proti meni?”
Gospa (vesela, srečna): Kaj ne prepoznaš svoje gospe? Sem vedela, da bom spet srečna, če se sprehodim po gorjancih. Zdaj mi pa nekaj pravi, da nama bo Bog podaril tudi sinove in hčere.”
Gospod (glasno zakliče): Sluge! takoj uredite vse za velik obred. Veselje se vrača v hišo. Veselite se.
Gospa (pogleda vse okrog sebe in hvaležno): Studencu, iz katerega sem zajemala vodo, bomo odslej rekli GOSPODIČNA.

Agatin dnevnik

Visoko pri Škofji Loki, 14. 4. 1689

Dragi dnevnik!

Bil je dan sv. Tiburcija. Bila je ura deset zjutraj, ko so me vklenjeno naložili v voziček in začeli smo pot na sojenje. Počutila sem se kot žival. Ob vozičku sta hodila dva stražarja in prav grdo sta me gledala. Videla sem, da so bile ulice povsem polne. Deležna sem bila veliko grdih in privoščljivih pogledov. Množico bi lahko primerjala s kakšni romanjem, le da jih je za razliko od romanja tokrat ganila radovednost, privoščljivost in hudobija. Med množico sem ugledala Jurija in Izidorja. V Jurijevih očeh sem videla samozavest, v Izidorjevih pa strah in zmedo. Kmalu sem zagledala polje, ki je bilo obsijano s soncem in polno ljudi. Nad poljem se je dvigovalo mogočno obzidje, Videla sem, da so ljudje na pašniku postajali vse bolj neučakani. Kljub ljudem, ki so hodili ob vozičku in mi grozili s pestjo ter se smejali, so moje misli tavale k Izidorju. V glavi se mi je porajalo veliko vprašanj, a na nobeno nisem našla odgovora.

Ko sem končno prispela na cilj, me je pričakalo veliko sodnikov. Postavljali so mi vse bolj kruta in neposredna vprašanja ter me povezovali s čarovništvom. Na vsa vprašanja sem odgovorila: »Ni res!« Vprašanja so postajala vse bolj kruta, toda niti enkrat nisem obrnila glave v tla. Poskušala sem biti čim bolj pomirjena in imeti lep izraz na obrazu. Hitro so poklicali priče. Prva sta bila na vrsti Jurij in Izidor. Izidorjevi odgovori so predstavljali njegovo notranjo zmedo in hitro so ga poslali nazaj na klop in do konca sojenja me ni pogledal. Z Jurijem je bilo drugače. Boril se je zame in mojo svobodo. Do sodnikov ni kazal spoštovanja in je vse povedal po resnici. Med množico, predvsem med ženskim delom, se je začelo razburjenje, ko so Marksa sodniki poklicali na prostor za priče. Do njih se je obnašal izredno spoštljivo, pokleknil je pred njih in se tolkel po prsih. Vsi so vedeli, da me je obsodil samo in izključno zaradi zavrnitve na plesu. Nadlegoval me je, zato sem ga oklofutala.

Postajala sem vse bolj izmučena, saj je Marks govoril same laži. Videla sem, da je sodnike najbolj očaral pogled na rano in stvari, ki naj bi mu padle iz nje. Rano si je naredil povsem sam, a nihče mi ni verjel. Sojenje bi se skoraj končalo s poskusom nadelprob, a so bili sodniki mnenja, dato ni za javen prostor. Nenadoma sem začutila slabost in omedlela. Slišala se še le, da so sojenje prestavili na jutri. Takoj po tem, ko sem omedlela, sem začutila tople Jurijeve roke, ki so me dvignile in odnesle na voziček. Jurij je še enkrat dokazal, da mu je mar zame.

Si piševa jutri.

Agata

Visoko pri Škofji Loki, 15. 4. 1689

Dragi dnevnik!

To noč sem dobila vse, kar sem si zaželela. Molila sem celo noč in upala, da bo bog uslišal moje želje. Čez dan so se sodniki odločila za preizkus z vodo. Ko so me potisnili v vodo, sem mislila, da je konec.

Toda za mano je v vodo skočil Jurij in me rešil. Resnično je junak.

Srečna sem.

Agata

Visoko pri Škofji Loki, 9. 5. 1690

Dragi dnevnik!

Jurij me je kmalu po sojenju zaprosil. Privolila sem, saj nisem hotela, da bi ostala z Izidorjem. Poroka je bila veličastna, bila je na polju, kjer so mi pred kratkim sodili. Z Jurijem sva vzela posest na Visokem. Izidor je odšel v vojsko. Dobila sva dva čudovita otroka.

Srečna sem.

Agata

Timotej Eder, 8. razred

Koper

Koper sem si izbrala, ker tja hodim vsako leto na počitnice. Blizu Kopra živijo moji sorodniki ‒ bratranca in teta. Teta me povabi na morje, ker ponavadi z družino nikoli ne gremo na počitnice skupaj. Tam sem dva ali tri tedne. Do Kopra se po navadi peljem z avtobusom. Vožnja traja pet ur, kar je zelo naporno, včasih pa pride tudi teta po mene.

Med lanskimi počitnicami sem 31. julija s sestrama šla v Koper, saj je takrat imel moj bratranec rojstni dan in smo ga želele presenetiti na delu. Ker smo odšle z avtomobilom, je vožnja trajala le dve uri in pol. Vmes smo se ustavile še v Trojanah na krofih.

Ker sem šla v Koper predvsem iz dveh namenov, da bi se kopala in se sončila, sem prvi teden preživela predvsem na plaži ob Luki Koper. Plaža se imenuje Mokra mačka. Moj bratranec se vedno šali in pove, da so v preteklosti našli mokro mrtvo mačko ter so zaradi tega tudi obalo tako poimenovali. Sicer mi je ta razlaga zelo všeč, vendar vem, da ni resnična, nikoli pa se nisem pozanimala, zakaj se tako imenuje. Obala je zelo urejena, vendar je občasno v vodi ogromno trave, kar me je motilo pri kopanju. Najbolj me je fasciniralo, da je bilo ogromno tujcev in turistov, kljub temu da so drugod lepše plaže kot v Sloveniji, vsaj po mojem mnenju. Ker sem do sedaj bila vsa leta v Kopru, že za nekatere tujce vem, da bodo prišli in če kateri ne pridejo, se sprašujem, čemu niso prišli in si sestavljam svoje razlage.

Moja teta je dopoldan delala, prav tako moja bratranca, zato sem se morala znajti in sama preživeti nekaj uric na plaži. Hodila sem po pešpoti in se okrepčala v baru zraven obale, kjer imajo mimogrede odličen sladoled, posebej okus limone. Seveda pa sem se tudi sončila in kopala, vendar brez bratranca to ni bilo zanimivo.

Naslednji teden je imela teta čas in mi je razkazala obalni del mesta in povedala zgodovino Luke Kopra. Nisem vedela, da se je razvila iz morja. V morje so nasipavali snovi in tako dobili več kopnega. Začeli so graditi leta 1957 in skozi leta se je to dograjevalo. Bila sem presenečena, da so v vsem tem času toliko naredili.

Vsak večer smo gledali sončni zahod, ko se je sonce v petih minutah takoj spustilo za morje. Najrajši imam ta morski zrak in urejenost obalnega dela. Pločniki so široki, ceste ozke in občutek imam, kot da nisem v Sloveniji. Tudi onesnaženost je majhna, saj zjutraj in zvečer počistijo z napravami. Blizu je tudi tržnica, kjer je ogromno prodajalcev, ki imajo res odlične izdelke. Odšla sem si tudi ogledat Bonifiko, vendar v tistem času ni bil ravno urejena. Teta mi je povedala, da ne skrbijo ravno za to, ker NK Koper ni bil nekaj časa dober v nogometu. Izgradili bodo tudi bazene ob obali, vendar se delo že nekaj časa ni nikamor premaknilo.

V Pregari, kjer živijo sorodniki, vsi občani sadijo oljke, vendar jih imajo le za okras. Pregara je majhna vasica. Če želiš priti do nje, se moraš voziti po zelo vijugastih cestah. Zaradi teh ovinkov mi je velikokrat bilo slabo, vendar sem se na to do zdaj že navadila. Zelo mi je všeč, kako Primorci govorijo. Imajo skoraj italijanski naglas, vendar imajo svojo posebno govorico. Vsako leto mi teta pove kakšno novo besedo, vendar jo vedno znova pozabim.

Nekaj primorskih besed, ki jih še znam: štrca ‒ rahlo dežuje; karjola ‒ samokolnica; nona ‒ babica; nono ‒ dedek; bella ‒ lepa; šturlo ‒ idiot.

Koper je šesto največje mesto v Sloveniji. Je obalno mesto. Velik je 12 968 km2 in ima približno 25 tisoč prebivalcev. Občina ima modro zastavo in grb. Grb je v obliki ščita. Na sredini ščita je upodobljeno rumeno sonce, ki ima osem ravnih in osem vijugastih črt. Na sredini zastave je enako sonce kot na grbu. Podnebje je submediteransko, kar pomeni, da so vroča poletja in blage zime. V poletnem času je velika možnost neviht in pihanja burje. Imajo osem četrti: Bonifika, Center, Olmo, Markovec, Prisoje, Semedela, Šalara in Žusterna. Ker je Koper ob italijanski meji, imajo napise tudi v italijanščini, Koper pa imenujejo Capodistria. Slovenci so prevzeli veliko italijanskih besed. Prav tako ima Koper tudi svoje vino, Vina Koper. Vino naj bi bilo okusno, vendar se vseeno ne more primerjati s štajerskim.:) Pridelujejo tudi oljke, ki jih uvažajo v vse konce Slovenije. Hrana je zelo okusna. Imajo kar nekaj specialitet, ki jih je vredno poskusiti. Njihova najboljša specialiteta je mineštra ‒ juha, ki je lahko iz zelenjave. Jedo tudi veliko morske hrane in testenin.

Koper mi je kot mesto zelo všeč, že samo zaradi ulic in bližine obale. Ima ogromno znamenitosti, ki pa jih še moram raziskati, ko bom na obisku. V spominu mi je najbolj ostal obisk obale Mokra mačka, ko sem srečala Gašparja Mišiča. Bil je videti prijazen in še nasmehnil se mi je. Če imate radi zabave, lahko greste tja, saj imajo skoraj vsak večer neko prireditev in kakšne nastope. V času ko sem jaz bila v Kopru, sta ravno imela svoj nastop BQL. Priporočam, da greste v Koper z družino, kjer se lahko zabavate na obalah in v bližini imate tudi zelo okusne pice, recimo v piceriji 33. Tam imajo še zelo okusne lignje in tudi natakarji so zelo prijazni.

Blažka Grabušnik, 9. razred

Tunizija

3. maja smo odpotovali v Tunizijo na otok Djerba. Šel sem s starši in bratom Lukom. V Tunizijo smo odšli na dopust, ker nas je zanimalo, kako ljudje tam živijo, kakšna je narava in kakšni so običaji v večinsko muslimanski državi.

Tunizija leži na severu afriške celine. Djerba pa je majhen otok na zahodu Tunizije. Tja smo odšli z letalom, na katerega smo se vkrcali na ljubljanskem letališču. Let je trajal dobri dve uri. Po pristanku na precej razkošnem letališču smo se vkrcali v star avtobus, ki nas je pripeljal do hotela. Že po poti smo ugotovili, da je Tunizija veliko  bolj drugačna od drugih dežel. Vse je veliko revnejše. Ljudem ni mar, kako izgedajo njihovi avtomobili in hiše. Na bolj neposeljenih predelih so prevladale velika peščena polja brez kakršnih koli znakov življenja, razen nekaj osamljenih palm. Naselja in mesta so bile v večini ob morjih in oazah. Čeprav je Djerba imela veliko razkošnih hotelov, je bilo zelo malo turistov zaradi terorističnih napadov v preteklosti. Vendar v naših sedmih dneh bivanja na Djerbi smo se počutili zelo varne.

Prvi dan smo si ogledali hotel in okolico, okusili odlično tunizijsko hrano in se spočili. Naslednji dan smo najeli bagije, ki smo jih lahko vozili kar po cesti brez vozniškega izpita in si s tem ogledali otok. Videli smo prelepe peščene plaže in lep sončni zahod.

Tretji dan smo si šli ogledati Sedouikech, ki je eno od večjih mest na Djerbi. Bilo je zelo prometno in natiščano in povsod so bile stojnice, kjer so ponavadi prodajali spominke ali ponaredke znanih znamk. Nedaleč od tega mesta sta bila muzej zgodovine Djerbe in akvarij aligatorjev, ki smo si ju ogledali naslednji dan. Precej zanimiv je bil akvarij, saj smo si lahko od blizu ogledali tri ali več metrske aligatorje, ki so med seboj bili zelo napadalni.

Še posebej je bil zanimiv šesti dan, ko smo šli s terenci v Saharo. Vozili smo se približno štiri ure po zelo slabih cestah in poleg tega smo imeli norega voznika, ki je zapeljal v vsako luknjo, ki jo je videl. Po naporni  vožnji smo prišli do manjšega naselja ob oazi, tam smo se kopali v izviru, nato pa smo si izposodili štirikolesnike in se šli vozit po puščavi. Tam smo srečali dva nesrečneža, ki jima je avtomobil nasedel na peščeni greben. Ko smo prišli nazaj, smo jedli kuskus, ki je ponavadi postrežen z jagnjetino ali kameljim mesom. Kuskus je zelo znana jed v krajih, kjer je veliko arabskega prebivalstva. Po še eni zelo dolgi in naporni vožnji smo se vrnili v hotel zelo utrujeni in zaspani.

Zadnji dan smo se z ladjo odpravili do lepega peščenega otoka, kjer smo se kopali in sončili. Zelo zanimivo mi je bilo, da je morje okoli otoka zelo plitko. Celo tako plitko, da sem imel poden več kot sto metrov od obale.

Naslednje jutro smo odšli na letališče, kjer smo se vkrcali na letalo in se odpravili domov.
Z našim potovanjem na Djerbo sem bil zelo zadovoljen, saj sem obiskal čudovite kraje in videl zanimive ljudi. Čeprav so ljudje drugačni od nas, so zelo prijazni in ti radi pomagajo, če rabiš pomoč, zato tudi priporočam, da si Djerbo ogledate tudi vi.

Leon Gomolj, 9. razred

Bled

Ne vem sicer natančno, zakaj smo se odločili za ta izlet oziorma po kakšnem ključu je oče izbral to destinacijo. Na izlet smo odšli 13. avgusta leta 2015, to je bil res lep, sončen in topel poletni dan.

Bled je eno najlepših slovenskih mest, zgodovina mesta sega sega že v leto 1000 pr. n. š. Bled leži v SV sloveniji na Gorenjskem.  Mesto je zelo bogato s hoteli in naravnimi lepotami, je zelo gospodarsko razvito in je eno večjih turističnih središč v Sloveniji. Nekaj res prečudovitega je Blejsko jezero, ki je tako veliko in prelepo, da se za ogled na to vozijo ljudje iz celega sveta. To jezero je eno najlepših jezer v Evropi, ki je dolgo kar 2,12 km in široko 1 km. Posebnost jezera je tudi otok, na katerem je cerkev. Če se odpravimo na Bled, seveda ne smemo pozabiti na grad, ki je morda  najstarejši grad v Sloveniji. Grad stoji na pečini, dvignjeni 139 m od vode.

Zjutraj ob 7:30 smo se jaz, moj brat, mačeha in oče odpravili iz Maribora. Moji občutki so bili prečudoviti in hkrati ne preveč dobri, saj sovražim vožnjo. Oče je v Mariboru zapeljal na avtocesto in ta nas je peljala mimo Slovenske Bistrice, Celja, Žalca, Domžal do Ljubljane, kjer smo naredili kratek odmor, da smo se malo najedli in napili ter razhodili noge, bil sem zelo vesel, saj sem vedel, da je pol poti že za menoj. Ko smo se okrepčali, smo se spet malo peljali in sedaj mimo Medvod, Kranja do Radovljice in čez nekaj minut smo prišli do želene destinacije, in sicer do Bleda. Že od daleč sem videl grad, ki me je osupnil. Vedel sem, da je Bled lep, ampak da je tako čudovit, si nisem mislil. Ko smo prišli tja, oče ni našel parkirnega mesta. Ko smo končno našli parkirno mesto, smo se peš odpravili k jezeru, kjer je bilo res lepo. Po nekaj minutah sprehajanja sem si zaželel sladoled in oče mi je dal nekaj evrov. Sladoled je bil zelo drag, kar mi res ni bilo všeč in zato sem se zmrdoval. Za ceno 2,50 evra za malo kepico sladoleda pričakujem, da bo zelo dober, a ta je bil res ogaben, zato sem bil zelo jezen.

Kasneje smo prišli do nekakšnega majhnega pristanišča, kjer si se lahko vkrcal na čoln, ki je peljal do otoka . Oče je rekel, da ne bomo šli na čoln, ker je bil z nami moj mlajši brat takrat star komaj dva meseca. Jaz sem se nato šel kopat na tamkajšno kopališče, kjer sem videl malo starejšo žensko s supom, ki je res nerodno padla v vodo in to mi je bilo na celem izletu res najbolj smešno. Od plavanja sem bil res izmučen, zato smo odšli nekaj pojest in popit, ustavili smo se v restavraciji, kjer smo si naročili pijačo in seveda, ker smo bili na Bledu, smo morali poskusit tamkajšno tradicionalno sladico in specialiteto blejsko rezino. Do takrat sem  poskusil le kremne rezine iz Mercatorja, ki se s tisto Blejsko rezino sploh ne morejo primerjati, res je bila odlična. Ko smo se posladkali, se je spet ustavilo pri računu  po domače : ’’Ateja bi vrglo na rit, če ne bi že sedel.’’ Hoteli smo si ogledati tudi grad, ki je bil res lep, ko smo prišli do stopnic, je na tabli pisalo,da je grad zaprt zaradi skal, ki se krušijo od stene. Za mene je to bilo res razočaranje in zato sem začel kuhati mulo, ko je oče to opazil, me je razveselil s tem, da je rekel, da ima za mene še eno presenečenje. Začeli smo hoditi proti avtu, kjer mi je oče povedal veselo novico, da gremo še v Planico na ziplaine.

Rene Farazin, 9. razred

Ex tempore

Prvi dan prvomajskih počitnic smo se učenke 6. in 7. razreda odpravile na umetniško domačijo Soraj. Še prej smo se ob 8.00  zbrale pred šolo, kjer nam je učiteljica Manja Jerič povedala, kako bo potekal dan. Na ex tempore so sodelovale učenke 6. razreda Nina Črnčec, Lana Hohnjec, Sara Fanedl, Mia Krajnc, Anastazija Kauran ter učenka 7. razreda Nataša Knezar.

Ko smo prispele na umetniško kmetijo Soraj, nas je gospa Sonja Jerič povabila k zajtrku. Tam nam je postregla svoj domači kamilični čaj, ki je prijal vsem dekletom. Med zajtrkom nam je učiteljica razložila, da Soraj pomeni sončni raj in je kratica imen Sonja in Rado ter priimka Jerič.

Po zajtrku smo se odpravili na ogled domačije in umetniških del. Po ogledu si je vsaka učenka izbrala svoj motiv za slikanje. Učenke so za slikanje imele na voljo okoli 2 do 3 ure. Med tem je učiteljica Manja pripravljala lov na zaklad. Ko smo končali s slikanjem, nas je gospod ravnatelj pričakal s picami. Po odličnem obedu je bil čas, da se razdelimo v ekipe po 3. In lov na zaklad se je začel. Naloge so bile narejene tako, da smo ob ogledu domačije morale poslušati, da bi jih rešile. Zaklad je prvo našla Sarina ekipa, vendar je zmagala Anastazijina ekipa, saj Sarina ni opravila dodatnih nalog. Na koncu se je vse dobro izteklo, saj so vse učenke dobile nagrado (sladoled). Po lovu na zaklad nam je učiteljica pokazala, kako narediti sliko s prelivanjem barv. Ko smo končale vse izdelke, se je v lovu na zaklad preizkusila še učiteljica.

Izdelki učenk so razstavljeni v avli šole Jožeta Hudalesa Jurovski Dol. Dan se je odlično zaključil, zahvala gre učiteljici, ravnatelju ter staršem od učiteljice Manje Jerič.

Lana Hohnjec, 6. razred

Zürich

Na potovanje v Švico sem se z družino odpravil pred približno 4 leti v juliju. Potoval sem z mamo, očetom in sestro Nino. Jaz imam zelo rad potovanja in takrat sem bil še majhen in bil še bolj navdušen. Potovali smo z avtom in pot je bila zelo dolga. Vozili smo se približno 8 ur, kar je bilo zame zelo naporno in večkrat mi je postalo slabo, kar mi ni bilo všeč. Naš cilj je bilo  največje švicarsko mesto Zürich. Tja smo odšli, saj smo hoteli izvedeti več o tej lepi državi oz. deželi. Idejo za to nam je dal moj oče, saj je on že bil v Švici in nam govoril, kako lepa je. To nas je še posebej vzpodbudilo, da smo se odpravili na pot.

Švica leži v Srednji Evropi in meji na Avstrijo, Nemčijo, Liechtenste in Francijo ter Italijo. Švica  je posebej znana po prelepih gorah, jezerih oz. naravi nasploh, ki jo obožujem. Zürich je največje mesto v Švici, ki leži v severnem delu, vendar ni glavno. Ima okrog 400 tisoč prebivalcev in je zelo bogato mesto s trgovinami, zanimivosti in veliko muzeji.

Potovali smo namreč skozi dve državi, to so Avstrija in Nemčija. Peljali smo se tudi skozi Gradec, Salzburg in München. Glavna postojanka pa je bila Zürich. Velikokrat sem gledal skozi avto in opazoval velika mesta in pokrajino, ki mi je bila zelo všeč. V Zürichu smo ostali 4 dni, ki sem jih lepo preživel. Ostali smo v hotelu v sredini mesta. Zürich leži ob jezeru Zürichsee. To je bila tudi prva večja znamenitost, ki smo jo videli. Tja smo odšli zaradi tega, ker smo se odpravili na ladjo. Vožnja je trajala eno uro in lahko smo si ogledali celotno okolico Züricha in jezera. Žalostno pa je bilo to, da sem videl ljudi, ki so se kopali, ampak jaz nisem mogel iti. Saj smo imeli še druge načrte za tisti dan.

Edina postojanka, ki mi ni bila všeč pa je bila to, ko smo odšli v hišo slikanja oz. Kunsthaus. Nina je imela ob tem verjetno druge misli. Tam smo videli dela znanih slikarjev in kiparjev. Nato smo se odpravili v mojo najljubšo postojanko v Landesmuseum. To je muzej, v katerem je pokazana celotna zgodovina Švice do danes. Mene pa je najbolj zanimal del srednjega veka. Saj je Švica bila zelo poudarjena v srednjem veku glede vitezov, gradov, ki me zelo zanimajo in sem v tem delu prav užival. Del se je nahajal v 3 nadstropju zgradbe. V muzeju smo tudi videli in slišali alpske rogove in značilno glasbo Švice, ki mi ni preveč všeč. Razstavljene so bile vojaške uniforme, orožja itd.

Naslednja zanimivost je bil Chinagarten. Bil je zanimiv samo me ni prav pritegnil, da bi bil navdušen. Lahko bi pa rekel, da smo se počutili, kot da bi res bili na Kitajskem, saj so tam bile enake zgradbe, mostovi, terase oz. trgi.

Nazadnje smo odšli v Bahnhofstrasse. To je ulica, kjer se nahaja veliko trgovin in vse je zelo drago. Zaradi tega si nismo kupili veliko. Kupili smo si samo njihovo tradicionalno hrano švicarsko čokolado in švicarski sir. Obe jedi sta bili zelo okusni, lahko bi še pojedli kakšno drugo jed, saj so zgledale vse zelo dobro. Ampak smo se na žalost morali odpraviti nazaj domov.

Da smo odšli na to potovanje, je bila zelo dobra ideja, saj smo izvedeli veliko o tem lepem mestu. Prav nič v tem mestu nas ni razočaralo.

Luka Terbuc, 9. razred

Maltatal

Lansko leto 13. avgusta 2017 smo bili z družino in prijatelji na Avstrijskem Koroškem, natančneje na Malti na Koroškem. Odšli smo na izlet, za katerega smo se pogovarjali že dalj časa, saj nas je zelo privlačila tamkajšnja narava.Do tja smo se vozili približno tri ure in pol, saj smo enkrat stali na počivališču. Peljali pa smo se z avtomobilom iz Šentilja proti Gradcu in nato proti Celovcu v Malto in kasneje v dolino Maltatal.

Malta je avstrijsko mesto z dolgo zgodovino. Nahaja se na višini 834 m in ima približno 2180 prebivalcev. Zanimivost tega kraja je cerkev iz 14. oz. 15. stol. V njem najdemo dolino Maltatal, ki je primerna za vse ljubitelje narave. Je dolina v srednje vzhodnih Alpah, znana predvsem po slapovih, zato ji rečejo tudi dolina padajočih voda. Je ena najbolj priljubljenih dolin v Avstriji. Po dolini vodi tudi cesta, dolga 18 km s serpentinami in šestimi tuneli, ki kasneje vodi do jezu, imenovanem Kolnbrein.Ta je eden največjih jezov v Avstriji in je na 1933 m nadmorske višine. Tukaj je tudi hotel. Včasih je bila dolina Malte mesto delovnega taborišča nacistične Nemčije. Tukaj so bili deportirani vojni ujetniki iz Sovjetske zveze, ki so bili prisiljeni delati v granitnem kamnolomu. Najmanj 21 zapornikov je umrlo zaradi nečloveških delovnih razmer; spomenik označuje grobišče v bližnji kapeli.

Ker smo mi imeli enodnevni izlet, nismo bivali nikjer. Ko smo prišli v Malto, smo se najprej peljali v Maltatal. Peljali smo se mimo slapu Fallbach, kjer smo se tudi prvo ustavili. Ob slapu, ki je visok 200 m, je tudi park za otroke.(http://www.erlebnispark-fallbach.at). Tukaj  najdemo tudi ljudi, ki gredo plezati po kamniti steni. Začetek je enostaven, potem pa se začne stena vedno bolj strmo vzpenjati.

Nato smo odšli v dolino Maltatal. Peljali smo se po ozki enosmerni cesti, skozi nekaj tunelov. Začeli smo na višini 911 m, končali pa na 1900 m nadmorske višine. Pred tuneli stojijo semaforji, ki odštevajo čas do menjave smeri vožnje skozi tunel. Vmes smo se ustavili tudi ob stranski cesti, ob kateri je bilo nekaj parkirišč. To smo mi izkoristili za slikanje s slapom v ozadju. Nato smo pot nadaljevali pot do jezu. Parkirali smo na parkirišču ob hotelu Berghotel.

Nato smo si ogledali jez, visok je 200 m in širok 626 m. Njegova širina pa je skoraj 8 metrov. Največja zanimivost na jezu je ploščad Skywalk. Ta visi iz jezu in marsikdo sploh ne stopi na njo, recimo moja mama in botrca.  Do te ploščadi pridemo po nekaj mrežastih stopnicah. Sama ploščat je mrežasta oz. steklena, tako da vidimo 200 m v globino. Na jezu so imeli tudi bungee jumping, torej v globino kar 200m, saj so te dvignili v zrak. Cena pa je bila 160 evrov. Odšli smo tudi do jezera na drugi strani jezu, vendar nismo šli okoli, saj je bilo zelo mrzlo in vetrovno. V dolini na 900 m je bilo 28 stopinj celzija, zgoraj pri jezu pa 7 stopinj celzija. (https://sites.google.com/site/izletipookolici/mltatal).

Ogledali smo si tudi hotel, v katerem si lahko videl gradnjo jezu, zgodovino Maltatala, kamnito sestavo, zemljevid naše lege … Kot sam hotel pa je bil zelo lep. Nato smo se iz doline odpeljali v Gmünd. To je mesto in občina v okraju Špital ob Dravi na Avstrijskem Koroškem. V tem mestu pa najdemo tudi Porshe muzej, katerega smo si nameravali ogledati, vendar si ga nismo, saj jaz, Nika in prijateljica Pia nismo bile za to.

Odpravili smo se proti Sloveniji in ustavili smo se tudi na jezeru, ki mu Avstrijci rečejo Faaken see ali po slovenske Baško jezero. To jezero je ledeniškega nastanka in je v južnem delu Celovske kotline. Do njega smo prišli skozi kamp (Arneitz), ob kampu so tudi igrala. Jezero je bilo takrat zelo toplo, tako da se je sestra Anaja odločila, da bo ona odšla vanj kar oblečena. Nato pa smo odšli skozi predor Karavanke v Ljubljano in nato nazaj v Jurovski Dol.

Na izletu nas je najbolj prepričala narava, slapovi, jezera, potoki … Narava je zelo lepa in vse je urejeno. Res je, da smo za vhod v dolino Maltatal plačali 17evrov, kar je kar drago, vendar pa v tej dolini res lahko vidiš marsikaj. Na izletu smo se imeli res lepo, ampak bi lahko bilo še boljše, če bi imeli več sreče z vremenom, saj je bilo zelo vetrovno in mrzlo. Zelo me je presenetil jez, saj sem mislila da ni tako visok.

Nuša Urbanič, 9. razred

Tajna društva

DKL (Društvo kradljivk listkov)

Pravila

  1. Zbiramo samo barvne listke.
  2. Morajo biti posebne oblike.
  3. Morajo biti iz učiteljičine mize.
  4. Se ne izdamo.
  5. Listki ne smejo biti poškodovani.
  6. Na koncu misije označimo kraj s pečatom.

Himna

Listki naši so pravi,
noben se nam po robu ne postavi.
Naš pečat je močan,
saj naše listke rad ima.

Kdor se nas boji,
si nas videti ne želi.

Vloge

  • Taja (Svinčnik) = predsednica
  • Mia (Radirka) = tajnica
  • Nadja (Šilček) = blagajničarka

Taja Kirbiš, Mia Kranjc, Nadja Špindler, 6. razred

Saša Kop Žmavc, 2. razred

TD – BK (Tajno društvo Barvne kulice)

Pravila

  1. Kuliji morajo pisati.
  2. Ne smejo biti poškodovani.
  3. Zbiramo vse kulije, najbolj pa smo veseli kulijev od učiteljic.
  4. Kulije jemljemo samo iz peresnic.

Himna

Mi otroci mladi smo
in pisala krademo.

Vloge

  • Sara (Slon) = blagajničarka
  • Zarja (Zebra) = predsednica
  • Neža (Nosorog) = tajnica

Neža Senekovič, Sara Fanedl, Zarja Mohorko, 6. razred

Tajno društvo DVI

Pravila

  1. Krademo samo delujoče igre.
  2. Ne igramo romantičnih iger.
  3. Ne igramo matematičnih iger.
  4. Igramo le igre nad 12+.
  5. Ne igramo španskih in kitajskih iger.
  6. Igramo igre vsaj 2 uri na dan.
  7. Igramo akcijske igre vsaj 10 ur tedensko.
  8. Vsako drugo soboto moramo biti online.

Himna

Žive naj vsi v hiši,
ki ima zastonj  wifi,
Dokler mi imamo
Xbox in play station3,

se nam v igrah
le dobro godi.

Vloge

  • Jan: vojska in blagajnik
  • Jan K. Ž.: predsednik in podpredsednik
  • Patrik: straža in preizkuševalec iger

Jan Senekovič, Patrik Kurnik, Jan K. Žmavc, 6. razred

Društvo LST 

Pravila

  1. Vzamemo samo liste, ki so popisani/popisani po eni strani.
  2. Vzamemo liste, ki niso napisani s svinčnikom ali črnim flomastrom.
  3. Ne vzamemo listov, ki so strgani/poškodovani.
  4. Lahko vzamemo barvne liste.
  5. Lahko vzamemo le A4 in A3 liste.
  6. List lahko ima majhne luknjice (največ 4) od bucik.
  7. Ne vzamemo plastificiranih listov.
  8. Znak N = nevarnost, znak V = varno.
  9. Skrivamo se pod 2. mizo v 1. klopi iz desne.
  10. Ne izdajamo imen.

Himna

Po hodnikih se podimo,
vse liste poberimo.
Tu smo mi,
da listov več ni.
Smo previdni in pretkani,
nihče ne ve,
kdo smo mi in
kdaj bomo napadli.

Člani

  • Nina Črnčec
  • Lana Hohnjec
  • Nina Senekovič

Funkcije

  • Izmuzljivka: vzame vse liste.
  • Kravžlček: oznani, ko kdo pride.
  • Podolgovata: glavna, blagajnik.

Nina Senekovič, Lana Hohnjec, Nina Črnčec, 6. razred.

Alina berič, 1. razred

TDS (Tajno društvo svinčnik)

Pravila

  1. Zbiramo svinčnike le, če niso poškodovani.
  2. Ne zbiramo tehničnih svinčnikov.
  3. Zbiramo svinčnike, ki nimajo radirke.
  4. Zbiramo samo svinčnike od učiteljic.
  5. Samo mi vemo za tajno društvo.
  6. Ne kličemo se po imenih.

Himna

Svinčniki naši so,
saj jih krademo,
če nam zbežijo,
jih ujamemo.

Tajna imena

  • Anej = AS; predsednik
  • Kris = KŠ; tajnik
  • Andrej = AL; opazovalec

Andrej Lubi, Anej Satler, Kris Tian Škerget, 6. razred

TAJNO DRUŠTVO PKK (punce krademo kazalke)

Pravila

  1. Krademo samo oranžne kazalke!
  2. Krademo samo dobro plastificirane kazalke!
  3. Za društvo ne povemo nikomur!
  4. V društvo ne vzamemo nikogar!
  5. Krademo samo iz šolske knjižnice!

Himna

Punce krademo kazalke,
zvito jih vzamemo.
Ana straži, Kaja krade,
Anka pa poleg računa.
Ana opozarja nas z znaki,
kdaj knjižničarka pride po nas.

Funkcije

  • Katja: Anka – tajnik
  • Aisha: Kaja – predsednik
  • Anastazija: Ana – blagajnik, knjižničarka

Aisha Gaube, Anastazija Kauran, Katja Špindler, 6. razred

ŽNP (Železni privlačni)

Pravila

  1. Krademo samo magnetke iz učilnice, da se učitelji jezijo.
  2. Krademo nepoškodovane magnetke.
  3. Članova najljubša barva mora miti modra.
  4. Kličemo se: »Ej stari!«

Himna

Mi smo magnet tercet,
ki smo bolj privlačni kot magnet.

Primož Sulcer, Žiga Egartner, Taras Horvat, 6. razred

Mater je zatajil

Mati je čakala in čakala. Videlo se je že, da je nestrpna. Ko je končno zazvonil zvonec in so vsi stekli iz šole, je urno kakor lisica začela gledati otroke in me iskati z očmi. Počutil sem se prav neumno in gledal proti njej z mrkim obrazom, saj sem spet tako kot ponavadi dopoldan preživel pod mostom.

Ko me je mati zagledala in v mojih očeh videla, da je nekaj narobe, sem v njenih očeh videl rahlo razočaranje in skrb. Hotel sem steči k njej, a me je bilo sram, da bi se najraje pogreznil v zemljo. Noge so postale težke in v grlu sem imel cmok. Takrat sem pogledal naokoli in videl vse ostale otroke vesele in z nasmehom do ušes ter srečo v očeh. V tistem trenutku sem bil razočaran sam nad sabo. Pogum v meni je ugasnil in stekel sem stran od šole in matere. Še enkrat sem pogledal nazaj in videl, kako mati z jeznimi očmi gleda za mano.

Stekel sem spet pod most in tam ure in ure premleval. Razmišljal sem, zakaj sem tak tepček in zakaj je mati znova in znova razočarana nad mano. Ko sem tako razmišljal, sem ves čas pogledoval sem ter tja, da me ne bi kdo iskal. Na koncu sem ugotovil, da mi mati da vse, kar lahko, in mi pri vsem pomaga. Jaz pa ji vračam s tem, da jo znova in znova razočaram. Ko sem že zbral pogum in se vstal s tal, da bi se šel materi opravičit, me je spet posedlo na tla. Kot da bi me neka nevidna sila porinila nazaj proti tlom.

Rad sem imel mater, zelo, saj mi je ves čas stala ob strani, vendar se mi je vedno, ko bi se ji moral opravičiti, zavozlal jezik in nisem iz sebe iztisnil niti besedice. In spet … Po dolgem razmišljanju sem se počutil krivega za vse krivice, ki se dogajajo po svetu. Takrat se mi je kot strela z jasnega iz očesa izbila solza. Zapeljala se je po licu in kapnila na tla. In nato so mi ena za drugo tekle po licu. Presunjen sem bil zaradi tega, ker nisem vedel, zakaj jokam, ampak jokal sem. Nato sem zagledal mater, kako prihaja proti meni. Kakor hitro se je le dalo, sem si obrisal solze. V glavi pa si ves čas ponavljal: “Oprostite mati, da me ni bilo v šolo in da sem zbežal pred vami, ko sem vas zagledal.” Ko je mati prišla do mene, je imela zelo resen obraz.Sploh nisem mogel ničesar razbrati z njega. Ko je že hotela odpreti usta, sem na hitro, kakor se je le dalo, zdrdral:”Oprostite mati, da me ni bilo v šolo in da sem zbežal pred vami, ko sem vas zagledal.” Takrat sem se počutil močnega, da bi lahko premikal gore. Mati je obnemela, kakor da bi videla sam čudež. Jaz tega poprej še nisem videl in sem jo le prestrašeno gledal, saj nisem vedel, kaj to pomeni, kaj se z njo dogaja.

Vprašal sem jo, če greva domov in na njenem obrazu videl blag nasmeh. S srečo v očeh sva oba odšla domov.

Simon Lubi, 9. razred

Pesem z odmevom

Vesolje

Vesolje je neskončno                          Končno
Na začetku se je vse razbilo              Bilo
Nastali so planeti                                Kometi
Rodilo se je življenje                          Trpljenje
Narava je zacvetela                           Ovenela

Dominik Jaušovec, Marko Igrec, Luka Terbuc, Simon Lubi, 9. razred

Saša Kop Žmavc, 2. razred

Šola

Šola je zelo mučna                         Učna
V njej se nekaj novega naučimo     Učimo
Nove prijatelje spoznamo               Poznamo
Učiteljice so zelo stroge                 Toge
V šoli norčije so vsakdanje             Danje
Karakterji so različni                       Lični

Domen Sulcer, Tinkara Knuplež, Katja Šnajder, 9. razred

 

Učenje

V sobi sam sedim                                             Bedim
Knjige, zvezke prebiram                                   Pobiram
Moti me neznanje                                             Znanje
Le zakaj se moram učiti                                   Iti
Kdor se zna učiti, zna dovolj                            Bolj
Kdor se učenju posveča, se vsak dan veča    Leča

Rebeka Najdenik, Maj Zarnec, Marko Knezar, 9. razred

Lažniva Suzi

Suzi najstnica je postala,
ki o svojem življenju veliko je lagala.
Resnica bila njej je tuja,
laganje postalo ji je nuja.

Veliko pozornosti je želela,
v očeh prijateljic biti fina je hotela.
Staršev svojih se je sramovala,
resnice o svojem življenju ni izdala.

Tudi s fanti rada se je pobahala,
čeprav jih nikoli ni poznala.
Vse veliko breme je postalo,
zato zaželi si,
da njeno življenje bi se končalo.

Ker vsi želeli so ji pomagati,
na zdravljenje morali so jo odpeljati.
Vse končalo se je srečno,
a drobne laži ostale so za večno.

Metka Zemljič, 8. razred

 

Naša Suzi rada laže,
kar se že na daleč kaže.

Bogatega življenja si želi
in za to prav vse naredila bi.

Iskala ljubezni je pri fantih povsod,
a raje kot z njo, bili so povsod.

Napak je tako že veliko naredila,
da najraje bi se s tega sveta poslovila.

Timotej Eder, 8. razred

Kradljivi kralj

Kralj se je kratko malo odločil,
da se bo na krajo osredotočil.
Specializiral se na rop
in ukradel top.

Nevaren je to rekvizit,
zato dobil je brco v rit.
Takoj so ga dobili
in ga v luknjo vtaknili.

Ni želel tako,
hotel je le slavo.
Pisalo je v reviji
Najboljšega roparja smo ulovili!
Da trudil se je zaman,
šele zdaj prišlo je na dan.

Nina Senekovič, 6. razred

“Lubi Slovenci”

Že v mladih letih sem se zelo zanimal za pisanje. Zelo mi je bilo všeč ustvarjati zgodbe. Zdaj, ko sem starejši in polnoleten, imam več znanja in je še lažje. Do zdaj sem že skoraj napisal svojo prvo knjigo. Knjiga govori o mojih pogledih na rimsko-katoliško cerkev. Kakor z ostalimi protestanti se strinjam, da bi morali nekaj spremeniti.

Večkrat sem slišal o nekem možu z imenom Primož Trubar. Nikoli ga še nisem videl, a bi ga rad spoznal.

Nekega dne je bilo srečanje protestantov in na to srečanje sem odšel tudi sam. Ko sem prišel tja, nisem mogel verjeti svojim očem. Na to srečanje je prišel Primož Trubar. Najprej ga nisem prepoznal, ampak so se drugi pogovarjali o tem, da je to on. Hotel sem biti vljuden in sem ga nagovoril s celim imenom. Po postavi je bil močan oz. debel in imel veliko brado. Bil je zelo pameten in prijazen. V roki pa je držal knjigo z naslovom Cathecismus. Vprašal sem ga, če on tudi piše knjige. Ena izmed njih je prav posebno imenovana prvi slovenski Abecednik. O teh knjigah še nisem nikoli slišal in sem si mislil, da so verjetno nekaj prav posebnega. Ko se je srečanje končalo, smo vsi odšli vsak po svoji poti. Upal sem, da bom tega možakarja še kdaj videl.

Čez nekaj tednov sem slišal, da so iz naše okolice nekoga izgnali. Nisem vedel koga, le na koncu dneva sem ugotovil, da so izgnali Primoža Trubarja. Zelo sem bil razžaloščen, saj sem ga hotel še enkrat videti, saj bi se lahko od njega veliko naučil. Verjetno je odšel sam, ker so tu začeli preganjati protestante in je odšel v Nemčijo.

Trubar bi se lahko najbolj pohvalil s tem, da je napisal prvi dve slovenski knjigi Abecednik in Katekizem. Prvi nas je nagovoril z besedami ˝LJUBI SLOVENCI˝. Če bi Trubar zagledal današnjo pisavo, verjetno je ne bi razumel, saj so se čez stoletja besede oz. slovenščina spreminjala. Takrat so tudi pisali v bohoričici.

Da bi slovenščina dobila boljši položaj, bi jo morali širiti po svetu. Res je, da slovenščino govorimo v Sloveniji in ljudje, ki so se preselili oz. izseljenci. En način bi lahko bil ta, da bi izven države poučevali slovenščino. Tako bi slovenščina postala bolj znana tudi izven naših meja.

Luka Terbuc, 9. razred

Trubar, si res ti?

Nekega dne sem bila zelo zaspana. Prišla sem domov iz šole in se zleknila na fotelj ter zaspala. V sanjah sem videla moško postavo v megli. Ta moški se mi je približeval in z vsakim trenutkom sem ga bolje videla. Imel je sivo brado, ki ni bila tako dolga kot brada kralja Matjaža. Oblečen je bil v nekakšno haljo in v roki je nosil knjigo. Izgledal je kot pisatelj, zato sem začela razmišljati, o katerih pisateljih smo se učili v šoli. Ko je imel še samo nekaj korakov do mene, sem se spomnila, da je to sam Primož Trubar.

Napotil se je mimo mene, ko sem ga pozdravila z imenom. Bil je zelo vesel, ko sem ga prepoznala, in me pozdravil nazaj. Povedala sem mu, da sem vesela, da sem srečala prav njega in da ga zelo občudujem. Začela sva se pogovarjati in vprašal me je, zakaj nosim takšna oblačila, saj sem od drugih zelo izstopala. Povprašala sem ga, katerega leta smo in odgovoril mi je, da mineva leto 1585. Začudila sem se in mu povedala, da prihajam iz leta 2017. Nekaj časa sva hodila v tišini. Nisem več prenesla molka, zato sem ga povprašala o njegovi mladosti.

Začel mi je pripovedovati, da se je rodil v tej vasi Raščici, po kateri že nekaj časa hodiva. Razkazal mi je svojo rojstno hišo, ki se je zelo razlikovala od današnjih. Ko sva hodila po hiši, mi je skozi pogovor povedal nekaj o svojih starših, materi Jerici in očetu Mihi. Povedal mi je, da je tudi on obiskoval šolo, in sicer v Raščici in kasneje v Trstu pri škofu Bonomu.

Obema je že krulilo v trebuhu, zato sva se odpravila na kosilo. Ob hrani mi je pokazal, kar je že ves dan nosil s seboj. Na naslovnici je pisalo Katekizem. Odprl jo je in v začetnem nagovoru je pisalo: »Lubi Slovenci.« Videl je, kako so se mi zasvetile oči, zato mi je dovolil, da jo prelistam. V njej so bile napisane pridige, verski nauki, pesmi in litanije. Ko sem končala z branjem knjige, mi je priznal, da je zelo ponosen na to knjigo, saj je napisana v slovenščini. Jaz sem že od prej vedela, da knjigi Abecednik in Katekizem veliko pomenita Slovencem, saj sta nas združili v narod. Da bi se Trubar v miru najedel, sem mu začela pripovedovati o današnji slovenščini. Povedala sem mu, da je danes slovenščina državni in uradni jezik, da je enakopraven vsem evropskim jezikom. On je samo prikimal. Prav tako sem mu razložila, da poznamo knjižni – zborni in knjižni pogovorni – in neknjižni jezik, ki ga delimo na narečja, sleng, pokrajinsko pogovorni jezik. Nato me je prekinil natakar, saj sva morala plačati hrano. Spomnila sem se, da imam v denarnici samo evre, na katerih je narisana tudi podoba Primoža Trubarja. Ko sva plačala, mi je Trubar povedal, da je zelo ponosen na nas Slovence in da naj še naprej razvijamo naš jezik. Ni pa mu bil všeč sleng.

Bilo je že pozno, zato sva se poslovila. Meni je zazvonila budilka, zato sem se zbudila. Pogledala sem sporočila na telefonu, ki so bila vsa v slengu. To pa ni preveč dobro, če želimo knjižni jezik še naprej prenašati iz roda v rod.

Tinkara Knuplež, 9. razred

Spomini

Silvana Šefer, 7. razred

Izteklo se je še eno šolsko leto, ki bo za seboj pustilo sledi, spomine. Si ga boste zapomnili po dobrem ali slabem? So koraki bili težki ali pa ste lahkotno stopali vsak po svoji poti do cilja? Ste dosegli, kar ste si zadali 1. septembra? Je ostalo kaj neizpolnjenega?

Vsak zase si je verjetno že odgovoril na zastavljena vprašanja, pobrskal po spominu in pri sebi naredil premislek, se morda nasmehnil, za trenutek ujel vtise o vsem doživetem ali pa se zgolj prepustili misli na počitnice.

Vsi, ki ustvarjamo časopis Šolski žarek, si bomo to leto zagotovo zapomnili po zbiranju tako literarnih kot likovnih prispevkov, po dogodkih na šoli. Zapomnili si bomo, da je naš Šolski žarek odslej dostopen v spletni obliki in podobi. Vedno znova in znova ga boste lahko prebirali, kjerkoli že boste. Učenci  iz leta v leto dokazujete, da ste polni idej, da je domišljija še vedno doma v vaših glavah, da radi likovno ustvarjate. Upam, da boste z veseljem prelistali časopis, morda je v njem tudi vaš prispevek.

Počitnice užijte v polni meri in septembra naj bodo naslednje besede vaše vodilo:

“Ko boste močnejši na enem področju, boste ugotovili, da so postala obvladljiva tudi druga. In naslednja stvar, ki jo boste opazili, je to, da iz sadike rastete v visoko, čudovito drevo, ki ima korenine zasidrane globoko v zemljo. Z drugimi besedami, uspevali boste v celovito, čudovito, skrivnostno in neprimerljivo stvar, imenovano ŽIVLJENJE!” (Louise Hay)

Mentorica šolskega glasila Mateja Nudl.

Samostalnik

Samostalnik je nekdo,
ki na koncu dobil bo končnico -o
kot jutro in drevo.

Čarovnica, posteljica nima končnice -i.

Zvezdice, pravljice, sanje
so pripravljene na spanje.

Noč in strahec le strašita,
da pokličeš: »Na pomoč!«

Palica se na dogodku vrti
okoli po glavi, pok naredi.

Zarja Mohorko, 6. razred

Strahec

Rok Senekovič, 5. razred

Ko noč je,
strahec na pohod gré.
Speče otroke varuje pred čarovnico,
ki ima čarobno palico.

Zvezde vso noč sijejo,
a z jutrom v dan izginejo.

Taras Horvat, 6. razred

Ko Sonce se odpravi spat,
jaz v posteljo hitim.
Strahec v moji sobi čaka,
da se prav znoči.

Ko se lunica zbudi,
jaz zaprem oči,
a strahec mi hitro jih odpre.
Jaz pa hitro k mamici hitim.
Hitro, hitro, da strahec me ne dobi.

Katja Špindler, 6. razred

Sanje

Zvezde na nebu žarijo,
sanje k tebi hitijo.
V sanjah čarovnica nastopa,
v sanjah se strahec v črnilu kopa.

Ko tiha noč objame svet v obroč,
dogodki v pravljici oživijo.
Ko še zadnja palica listje dobi,
se postelja zbudi.

Takrat se pokažejo prvi sončni žarki,
ki naredijo jutro.

Nina Senekovič. 6. razred

Dramilo

Poslušaj nas,
saj vemo, da je to naš čas.

Naša dežela ima veliko stvari,
ki nočemo, da drugim pripadale bi.

Reke, morje, gore, doline
ob pogledu na njih me žalost mine.

Če hočejo to nam vzeti,
moramo prej umreti.

Dvignimo se z DNA,
naj nas cel svet pozna.

Katja Špindler, 6. razred

Kaj pa leži tam sredi Evrope
kot smet? Kokoš slovenska uboga.
Slovenci vstanite, začnite živeti,
zaščitite vaše slovenske stvari.

Za teran, za Triglav, čipke,
žlikrofe in prekmursko gibanico gre.

Vstanite Kranjska, Koroška,
Štajerska in Primorska.
Zaščitite svoje znamenitosti,
patentirajte jih in zaščitite z avtorskimi pravicami.

Vojko Breznik, Maruša Žerav, Zoja Škerget, Jure Senekovič, 8. razred

Intervju z Igorjem Plohlom

Pozdravljeni, smo učenke 9. razreda in članice novinarskega krožka. Zastavile bi Vam  nekaj vprašanj o vašem življenju.

Navdih ste mnogim otrokom in odraslim. Ali imate kakšnega vzornika in ali ste ga imeli, ko ste bili otrok?
Kot otrok sem zelo rad bral zbirko Pet prijateljev. Torej ta pisateljica mi je bila vedno navdih, napisala je veliko knjig in takrat so bile zelo popularne pri mladih. Danes, ko pravzaprav razmišljam o tem, kdo mi je vzornik, da imam kar nekaj ljudi, ki me navdihuje in so mi vzorniki. Čeprav nisem veren in v verskem smislu ne hodim v cerkev, mi je navdih papež Frančišek. Ker se zdi, da svet spreminja na boljše.

Kako pa ste dobili navdih za knjigo Pustolovščine v Prlekiji?
Ta zgodba je dejansko nastala po navdihu Pet prijateljev. Te knjige, kot že veste, so  mladinske pustolovske in zelo zanimive zgodbe. Vedno sem si želel napisati podobno knjigo. Večkrat sem pokusil in uspelo mi je šele pred kratkim, ker je očitno potreben pisateljski dar, ki en čas v človeku zori, da lahko potem res napišeš podobno knjigo.

Ali bi lahko junaka iz drugih knjig primerjali s seboj?
Tu verjetno mislite leva Rogija? Zgodba o Levu Rogiju je resnična. Zgodba o Levu Rogiju je pravzaprav moja zgodba. Vse, kar je zapisano v slikanicah Lev Rogi in Lev Rogi najde srečo, je resnično zato, ker se je to zares tudi meni zgodilo. To nakazuje tudi ime, saj če Rogi preberete nazaj, dobite Igor, to že takoj nakaže na njeno vsebino oziroma na to, da sva pravzaprav jaz in glavni junak te zgodbe tesno povezana.

Kako ste prišli na idejo, da bi napisali pravljico in kaj ste hoteli s tem doseči?
Pravljica Lev Rogi je nastala povsem spontano, namreč ko so moji učenci, moji bivši učenci na OŠ Bojana Ilicha zame pripravili dobrodelno prireditev, sem za njih napisal zgodbo o Levu Rogiju. S pomočjo te zgodbe, te pravljice sem jim namreč želel sporočiti, kaj se mi je prav za prav zgodilo. Vedel sem, da nobeden izmed otrok ne bo prišel k meni, ko me bo videl na invalidskem vozičku in me vprašal: »Učitelj, zakaj si zdaj na vozičku? Učitelj, kako boš pa zdaj nadaljeval svoje življenje, ko ne moreš več hoditi?« Zato sem želel odgovoriti na vprašanja in sem raje napisal zgodbo o Levu Rogiju. Moja prva slikanica Lev Rogi je nastala po splet nesrečnih okoliščin.

Katera je vaša najljubša knjiga?
Hmmm … Težko bi izpostavil samo eno. V življenju je bilo nekaj knjig, ki so me navdušile oziroma se me dotaknile. Ena izmed takšnih je Imenovali smo jo Dvoje src in opisuje dogodivščine nekega dekleta v Avstraliji, potem knjige Enid Blyton, torej zbirka Pet prijateljev, ki me je zelo zaznamovala.

Kako gledate na svojo nesrečo danes, kako pa ste gledali včasih?
Nekoč pred nesrečo se mi je zdelo, da bom srečen, če bom imel dovolj stvari. Če bom imel svoje stanovanje, svoj avto, hišnega ljubljenčka, če bom zaposlen, da bom imel službo in podobno. Danes pa vidim, da je v življenju pravzaprav edino, kar je res pomembno, zdravje. Če človek nima zdravja, tudi v vsem drugem ne more uživati. Zato se mi zdi, da je pravzaprav največja sreča v življenju, če si zdrav, da ti nič ne manjka, nimaš bolečin in lahko normalno živiš.

Ali se je bilo težko sprijazniti, da življenje nikoli več ne bo enako?
Zelo težko. To so bili najhujši trenutki mojega življenja. Na žalost pa vedno znova to žalosti osebe, ki so na mojem mestu. V tem času imamo v bolnišnici enega fanta, starega enajst let  in se je poškodoval v prometni nesreči in verjetno nikoli ne bo mogel več hoditi. Jaz pa vem, kako hudo mu je, saj sem tudi sam doživljal podobno zgodbo. Na žalost mu ne morem pomagati, razen da se z njim pogovorim.

Ali se v življenju morda srečujete s kakšnimi predsodki drugih ljudi?
Velikokrat se srečujem s predsodki, nekateri ljudje so mnenja, da smo invalidi družbi zgolj v breme in nič ne prispevamo, potem so nekateri prepričani, da sami nič ne zmoremo, da smo vredni usmiljenja in pomilovanja. To so dejansko zgolj predsodki, ki jih poskušam s svojim življenjem in s svojim delom, s predstavitvami na šolah ter pisanjem knjig razbijati. Res se srečujem pogosto s predsodki, tudi med mladimi, ampak te predsodke tudi razbijam in se borim proti njim.

Katera barva najbolj opiše vašo osebnost?
O tem nisem nikoli razmišljal. Najbolj zelena zaradi tega, ker imam zelo rad naravo in jo tudi zelo pogrešam. Mislim, da mi zelena najbolj pristaja.

Ali se držite kakšnega načela, ki vas spremlja na življenjski poti?
Poskušam biti dober človek oz. trudim se biti dober človek. To je tisto načelo, ki najpomembnejše.

Če bi v tem trenutku govorili ljudem po vsej Sloveniji, kaj bi jim rekli?
Rekel bi jim, da so v življenju najpomembnejše vrednote tiste, ki so pogosto samoumevne. Recimo zmožnost, da se lahko naučiš hoditi, da lahko vidiš in slišiš. To so vrednote, ki se jih ne zavedamo, dokler jih ne izgubimo ali so prizadete, zato se v življenju nima smisla ubadati s tem, kako bogat si, kakšen avto voziš, kaj vse si lahko privoščiš. Vse to so vrednote, ki izpopolnjujejo življenje za kratek čas, pomembnejše so vrednote, kot so sreča, ljubezen, prijatelji, spoštovanje in seveda zdravje.

Hvala za vaš čas.

Eva Konrad, Rebeka Muhič, Blažka Grabušnik, Nika Gamser, urednice šolskega glasila

Izgubljena redovalnica

Živjo! Sem Mia! Najslavnejša detektivka v naši hiši.

Nekega dne pri razredni uri smo pregledovali ocene. Vse so bile še v redu, dokler nismo prišli na ime Stanka Brošič. Njenih ocen ni bilo, čeprav je bilo še samo dva dni do konca šole. Učiteljica ji je jezno rekla: »Zakaj si si zbrisala ocene?« Stanka ji je odvrnila: »Nisem, saj veste, da me včeraj ni bilo in takrat so še bile ocene. Moja starša sta bila pri vas že prej.«

No, odločila sem se, da vzamem primer v svoje roke. Saj drugače iz tega ne bi bilo prav nič. Gledala sem okoli šole. In v pesku našla fotoaparat. Ko smo morali pri angleščini opisati svoje starše, je Stanka povedala, da je njen oče fotograf. Malo sem razmišljala. Odšla sem domov. Naredila sem načrt.

Že zgodaj zjutraj sem odšla nazaj na šolsko igrišče in se malo razgledala. Pod toboganom sem našla nekakšen načrt, kako bi lahko izbrisali ocene iz redovalnice. Ko sem prebrala, sem hotela oditi do ravnatelja, a nisem mogla. Vsi smo zunaj čakali, da se vrata odprejo. »Saj sem bila zaprta in ne moremo noter ter pouk se je že začel,« je rekla Manca. Vsi so odšli domov, a jaz sem ostala. Čakala sem in čakala, dokler se do šole ni pripeljal en avto. »Ford C-max,« sem rekla in si še zapisala tablico. Ven je stopil ravnatelj. Zdelo se mi je čudno, zato sem raje skrila. Zraven sta bila še dva moška. Odšli so v šolo. Vse sem že imela zapisano. Potihoma sem  odšla  za njimi. V ravnateljevi pisarni sem jih opazovala čez oknico na vratih. Videla sem, kako so brisali ocene od vsakega učenca in učenke. Vse sem poslikala s fotoaparatom iz igrišča, ki sem ga našla včeraj. Odšla sem na policijo in vse pokazala. Hitro smo odšli do šole. Vsi trije ravnatelj in pajdaša so odšli v zapor. Učiteljica in policistka sta me pohvalili. Policistka mi je dala značko za pogum in odločnost.

To je bil najboljši dan v mojem življenju. Če imaš kakšen problem, me le pokliči na 031 259 432 in bom takoj prišla ter začela raziskovati primer. Se še kaj slišimo! Lepi detektivski poljubčki vsem.

Detektivka Mia

Mia Kranjc, 6. razred

Skrivnost v stari tovarni

Pozdravljeni, sem Lana. Najboljša detektivka vseh časov. In danes me čaka nov, prav posebni primer.

Bilo, moj osebni pomočnik, je nekoga dne, eh, kaj pa govorim. Bilo je danes. Bilo je dobil prav posebno sporočilo, ki je bilo brez pošiljatelja, samo kuverta, v njej pa sporočilce, ki se je glasilo: “Pridi.” Ne meni ne njemu ni bilo jasno, kaj bi to pomenilo. Bilo je čudno, saj se mi je zdelo, da je to neka povezava med primerom umora Bilovega očeta in tem primerom. Začela sem raziskovati in iskati ključne podatke, ko je naenkrat skozi vrata prišla vsa družina Benson. Kričali so na vse pretege in v rokah držali točno tako pismo, ki ga je dobil Bilo. Anka je dobila besedo v, Ela besedo stara, Tina besedo tovarno ob 16.55. Pomislila sem, da bi lahko vse besede skupaj sestavljale poved in glej, res so. Sporočilo je bilo: “Pridi v staro tovarno ob 16.55.” Vsi smo bili prestrašeni, saj je nekdo želel, da vsi pridemo v tovarno. Ko smo prišli tja, smo vstopili v mračno tovarno. Naenkrat so se  vrata zaklenila od zunaj, v tovarni  se je prižgal projektor. Pisalo je: »Eden izmed vas je ubil Bilovega očeta. Morilec!« Vsi smo se prestrašili, ugasnile so se luči in naenkrat se je slišal pok pištole! Vsi smo nenadoma utihnili in si v mislih ponavljali, kdo je bil žrtev. Naenkrat se je zaslišal krik. Bila je Lucija, ki nam je sledila. Stopili smo do nje in opazili mrtvega Maja. Naenkrat se je zaslišal glas: »Z morilcem je konec.«

Nisem mogla verjeti, da smo morilca imeli pred nosom. Toda, kdo nam je pomagal, bo za vedno ostala skrivnost.

Lana Hohnjec, 6. razred

Skrivnostni umor

V mestu polnem greha se vsak mesec zgodi najmanj en rop, ampak ta mesec to ni bil samo rop, saj se je med ropom zgodil tudi umor.

Policisti so v sefu banke našli lužo krvi in en naboj od pištole. Slutijo, da je bila žrtev čistilka, ki vsako noč čisti hodnik zraven sefa. Policisti niso odkrili nobene sledi, zato sem na kraj umora prišla jaz, najboljša detektivka v mestu.

Prišla sem na mesto ropa in iz torbe izvlekla lupo. Najprej sem pogledala na najbolj logično mesto, vrata sefa. Na sefu sem našla zlomljeno ključavnico in prstni odtis, ki ga v računalniških bazah še ni. Opazila sem tudi košček polomljene pištole, zato sklepam, da je zločinec udaril čistilko po glavi in jo nato ustrelil. Šla sem zaslišat ostale delavce v banki, povedali so mi, da sta bila takrat v banki samo čistilka in hišnik, ki je popravljal luči na hodniku. Hišnika in čistilke že od ropa ni bilo v službo. Seveda sem morala preveriti tudi domova od čistilke in hišnika, saj bi mogoče bila tam. Najprej sem šla k hišniku, pa ga ni bilo doma, našla sem samo njegov prstni odtis, ki ni ustrezal tistemu, ki sem ga našla v sefu. Nato sem šla k čistilki, kjer me je skoraj kap, ker sem jo srečala, kljub temu da vsi mislijo, da je mrtva. Opazila sem modrico na roki, ki kaže, da se je stepla. Pogledala sem okoli sebe in opazila sem, da ima samo drage stvari. Zato sem to povedala policistom, ki so jo odpeljali na sodišče, kjer zaradi pritiska ni zdržala in je priznala, da je ona ubila hišnika, ker jo je presenetil v sefu, kjer je ropal tudi on. Dobila je 30 let zapora.

Tako sem kot najboljša detektivka rešila še en primer.

Sara Fanedl, 6. razred

To smo mi …

Slovo

V življenju pride čas razhoda               Odhoda
Na pot postavlja nam preizkušnje        Izkušnje
Ko se moraš posloviti                          Odsloviti
Nikoli se tako ne izide                          Razide
Kot brez ljubljenih oseb biti                  Iti

Rene Farazin, Leon Gomolj, Blažka Grabušnik, 9. razred

Nuša Urbanič: “Sem vesela, prijazna in dosežem to, kar hočem. Vpisala sem se v gimnazijo, kjer me čaka še kar nekaj učenja. Letošnje leto bom zaključila z odličnim uspehom. Moj moto je: sledi svojim sanjam in nikoli ne obupaj.”

Katja Šnajder: “Sem odkrita, prijazna in vedno pripravljena pomagat. Moje šolanje bo kmalu zaključeno in iz šole bom odšla z lepimi spomini.”

Rene Farazin: “Sem vedno nasmejan, odkrit in rad pomagam. Vpisal sem se na Tehniški šolski center Maribor, ker imam rad vse, kar ima motor, rad se vozim z motorjem. V prostem času se ukvarjam s športom. Šolo bom imel v lepem spominu, saj so se tu zgodile najboljše stvari, učitelji so nas včasih malo kritizirali, a vedno so bili dobri. Za vedno si jih bom zapomnil.”

Leon Gomolj: “Sem prijazen, vesel in rad pomagam. Najbolj se potrudim za stvari, ki me zanimajo ali pomagajo drugim. Rad popravljam in se vozim z motorjem ter igram računalniške igre. Vpisal sem se na Tehniški šolski center Maribor.”

Maj Zarnec: “Sem prijazna, tiha in vesela oseba. Imel bom dobre in slabe spomine na osnovno šolo. Zaključil bom s prav dobrim uspehom. Rad se vozim s kolesom. S prijatelji rad igram računalniške igre.”

Florijan Garmut: “Najbolje sem si zapomnil, kako smo se fantje pred vsako uro zbirali na stranišču in kako smo med prosto uro zvonili.”

Rebeka Najdenik: “Se rada smejim in sem skoraj vedno dobre volje. Sem prijazna dobrosrčna, razumevajoča in spoštljiva. Uspešna sem na športnem področju. Nisem rada v središču pozornosti.”

Tinkara Knuplež: “Moji hobiji so balet, igranje košarke in druženje s prijatelji. Zelo rada se smejem. Sem vesela oseba.”

Blažka Grabušnik: “V prostem času sem rada v naravi in se rada rolam. Po karakterju sem vesela in radodarna. Imam eno sporočilo za učence: nikoli se ne sekirajte glede ocen, življenje se vrti okrog drugih pomembnejših stvareh.”

Luka Terbuc: “Po karakterju sem prijazen, dobrosrčen in rad delam. Moji hobiji so igranje biljarda in računalniških iger. V prostem času rad na računalniku 3D modeliram, poslušam heavy metal, zato imam rad šale s črnim humorjem. Vpisal se bom na SERŠ.”

Marko Igrec: “Na osnovno šolo bom imel lepe spomine. Pogrešal bom sošolce in naše norčije. Rad igram harmoniko in se vozim z motorjem. Vpisal sem se na gradbeno šolo, saj želim postati gradbenik.”

Simon Lubi: “Rad igram nogomet, osnovna šola mi bo ostala v lepem spominu. Moj moto je, da ko je najhuje, moraš najbolj stisniti in vztrajati.”

Rene Jaušovec: “Na osnovno šolo bom imel lepe spomine, pogrešal bom prijatelje. Najraje igram računalniške igre in nogomet. Vpisal sem se na SERŠ, ker se rad ukvarjam z računalništvom.”

Domen Sulcer: “Osnovna šola mi bo ostala v lepem spominu. Predvsem bom pogrešal prijatelje, naše norčije, kot je zvonjenje sredi pouka, “špricanje” ure, skrivanje pred učiteljicami … V prostem času rad igram računalniške igrice in nogomet. Vpisal sem se na Tehniški center Maribor, smer strojni tehnik.”

Denis Smrekar: “Iz osnovne šole bom predvsem pogrešal prijatelje. Najraje se ukvarjam z nogometom. Vpisal sem se na Tehniški center Maribor, smer tehnik mehatronike.”

Marko Knezar: “Na osnovno šolo me vežejo lepi spomini, pogrešal bom sošolce, vendar jih bom občasno videl tudi v mestu. V prostem času najraje igram nogomet in seveda računalniške igrice. Vpisal sem se na SERŠ, smer elektrotehnik.”

Dominik Jaušovec: “Iz osnovne šole odhajam z lepimi spomini, saj sem se z vsemi sošolci in sošolkami dobro razumel, skupaj smo marsikaj ušpičili. Svoje sošolce bom zelo pogrešal. Vpisal sem se na Biotehniško šolo Maribor, smer kmetijsko-podjetniški tehnik.”

Rebeka Muhič: “Sem vesela, prijazna, radovedna in zelo rada govorim. V prostem času rada poslušam glasbo. Vpisala sem se na Tretjo gimnazijo Maribor, smer predšolska vzgoja.”

Nika Gamser: “Svoj prosti čas najraje preživim z družino in hišnimi ljubljenčki. Trudim se živeti po načelu: “Pot bomo našli ali pa jo naredili.” (Hanibal). Vpisala sem se na Prvi gimnazijo Maribor.”

Ana Šefer: “Sem prijazna in vesela. V prostem času rada poslušam glasbo in se družim s prijatelji. Šolanje bom nadaljevala na Tretji gimnaziji Maribor.”

Simon Špindler: “Sem prijazen, komunikativen in vedno vesel. V prostem času rad igram kitaro, nogomet in računalniške igre. Obiskujem tudi glasbeno šolo Muziklub in treniram pri NK Jurovski Dol. Naslednje leto bom obiskoval Biotehniško šolo Maribor.”

Nika Ornik: “Jeseni bom začela obiskovati Prvo gimnazijo v Mariboru. . Rada ima otroke, zato sem  sodelovala pri prostovoljstvu, kjer smo s sošolkami po končanem pouku pomagale 1. razredu. Moj  najljubši predmet je glasba, saj sem  z njo povezana že od otroštva.”

Eva Konrad: “Iz osnovne šole mi bo v spominu ostalo vodenje šolskih prireditev in to, da sem pri fiziki pokvarila merilni trak in skozi okno računalniške učilnice vrgla sošolkin copat. Vpisala sem se na Srednjo šolo za gostinstvo in turizem Maribor, smer gastronomsko-turistični tehnik.”

Naj vas na vaši poti spremlja misel: “Življenje je kot vožnja s kolesom. Da bi ohranil ravnotežje, se moraš premikati.” (Albert Einstein)

To leto si bo zagotovo zapomnila tudi učenka 9. razreda Nika Gamser, ki jo krasi delavnost, smisel za likovno in besedno izražanje. Njeno ime se bo zapisalo v ZLATO KNJIGO.

Nika Gamser
Navdih za pesem

Kako naj vendar napišem pesem,
če je pa dan tako resen!

Nebo je oblačno, sonca ni,
na tak dan vsak samo spal bi.
TIHO VSI!
Trudim se pesem napisati!

Včasih je za pesem težko dobiti navdih,
včasih je dovolj že vetra pih.

Takrat nekaj šine mi v glavo …
Saj pesem vendar že imam,
pred nosom sem jo jaz imela,
še sama sem jo zaživela.

Cesarica


Tjaša Mihelič, 4. razred

Po jutrih se s sestrami rade sončimo. Čeprav imam komaj devet let, me že učijo, kako bi postala cesarica. Moj oče je cesar. Imamo velik grad. Mati mi je umrla, ko mi je bilo dve leti. Ne spomnim se je. A vsi ljudje, ki me obdajajo, mi govorijo, da sem še najbolj podobna materi. Zato bi me naj oče postavil za cesarico. Ko bom velika, seveda. Zanima me, koliko časa še, da bom samostojna in opravljala stvari, ki jih opravlja moj oče.

Danes imamo dve uri književnosti. Naša učiteljica je zelo stroga. A danes je ni bilo. Namesto nje je prišel velik mož. Imel je velike črne škornje in oblečen je bil v… v nekakšen plašč ali suknjo. Ne vem, čemu je bila bolj podobno. Imel je velike roke in v njih je držal dve veliki in debeli knjigi. Predstavil se nam je: »Dober dan otroci.« Ni mi všeč, če mi kdo reče, da sem še otrok, zato mi ni bil več všeč. Nadaljeval je: »Sem Franc, tukaj iz okolice. Dol v mestu živim. Učiteljica me je poslala in rekla, naj vam pripovedujem nekaj zgodb.« Zgodb nisem marala. Najprej je prebral nekaj zgodb iz prve knjige. Opazil je, da ne poslušam. V roke je vzel drugo knjigo, ki bi naj bila zanimivejša. Bral jo je doživeto. Temu so se vsi smejali, ker naj bi bilo smešno. Ni bilo zanimivo. Ne prva in ne druga knjiga. Rekla sem, da sem lačna in da bi rada odšla v kuhinjo nekaj pojest. Učitelj mi je dovolil, jaz pa sem to rekla, da bi se lahko malo sprehodila. Vedela sem, da se moram hitro vrniti. To mi ni bilo po volji. Ko sem vstopila nazaj v sobo, sem videla, da sedijo na tleh. Vsi so zelo dobro prisluhnili njegovemu pripovedovanju. In sem si rekla, da lahko eni zgodbi prisluhnem tudi jaz. Pripovedoval je o nekem Martinu Krpanu. Naj bi bilo to že davno, a slišalo se je, kot da pripoveduje iz lastnih izkušenj. Tri bregove daleč naj bi živel, naj bi imel majhno kobilico, ki jo je imel zelo rad. Temu najprej nisem verjela. Rekel je, da naj bi prišel na ta grad pred nekaj deset leti. Postalo je zanimivo. Zvečer si te zgodbe nisem mogla izbiti iz glave.

Naslednje jutro sem rekla očetu, če lahko grem do prijateljev v mesto. Sprva je bil presenečen, saj nisem imela prijateljev, a mi je vendarle dovolil. Tudi če bi hotela, ne bi bila z njimi. Srečala sem veliko ljudi in vsak pogled se je ustavil na meni. Rekla sem si: »Ne oziraj se, hodi naprej. Samo še tri hribe greš in zvečer boš že doma.« Prišla sem ven iz mesta. Prvi hrib sem zagledala pred seboj, dva pa za njim. Bila sem že na polovici drugega in ugotovila, da sem tu že bila. Ozirala sem se okoli sebe in ugotovila, da sem izgubljena. Nikjer ni bilo ničesar, samo jaz in trije bregovi. Zvečer sem spala na prostem. Naslednje jutro sem se zbudila v naročju učitelja. Nesel me je domov in mi pripovedoval še več zgodb. Povedal mi je tudi, da je govoril o sebi. Bila sem zelo presenečena, čeprav nisem vedela zakaj. Doma so bili vsi v skrbeh in so me čakali. Pred vsemi sem na glas rekla: »Ne želim biti cesarica. Ne želim gledati, kako sirote in kmetje delajo za majhen denar. Želim iti z učiteljem in živeti pri njem.« Moje želje se niso uresničile. Postala sem cesarica in vsakdo je lahko prišel v moj grad.
Karkoli je želel, je dobil in to zastonj.

Silvana Šefer, 7. razred

Dnevnik Volodje

Rene Bračič Rajšp, 8. razred

Rusija, 5. 6. 1840

Dragi dnevnik!

Kot vsak dan sva se z Nikolejko dobro razumela. Vsaj večino časa. Vse stvari sva počela skupaj. Vendar sem v vsem bil boljši, saj sem starejši od njega. Starejši sem eno leto in to mi Nikolejka zelo zavida.

Naslednji dan sem dobil novo holandsko srajco. Bila je zelo lepa. Ko sem si zapiral gumbe in popravljal ovratnik, me je Nikolejka gledal zelo jezno. Jaz pa nisem vedel, kaj sem storil narobe. Bil je ljubosumen, ker sem dobil srajco, on pa ne. Zavidal mi je, da sem boljši od njega, da me imajo starši raje in da se delam pametnejšega, več vrednega, hkrati pa misli, da se želim prepirati z njim. Po vsem tem nisem mogel verjeti, da je lahko name jezen samo zato, ker sem dobil novo srajco, on pa ne. Vedel sem, da naju imajo starši enako radi, da nikoli ne bi delali razlik med svojimi otroki ter da bo tudi Nikolejka dobil srajco, ko bo prišel pravi čas za to.

Ko me en dan ni bilo v sobi, je v sobo šel Nikolejka. Vedel je, da mi ni všeč, če mi nekdo stika po stvareh. Ko sem v sobi zaslišal ropot, sem hitro stekel pogledat. V sobi sem zagledal Nikolejka. Rekel sem mu, če se lahko neha dotikati mojih stvari, in ga še enkrat opomnil, da mi ni všeč, če nekdo stika po mojih stvareh. Nikolejka je bil tako jezen name, da me ni hotel slišati. Njegovo vedenje je bilo zelo otročje. Verjamem, da ga bo otročje vedenje minilo. Še enkrat sem mu rekel, naj se ne dotika stvari in da naj zapusti sobo. Nikolejka spet ni želel poslušati, zato sem ga prijel za roko in ga odgnal iz sobe. Vendar ni bilo tako lahko, kot se zdi. Prijel se je za mizo, na kateri so bili predmeti, ki sem jih zbiral. Vedel je, da zbiram razne stvari, vendar njega ni zanimalo, kaj me veseli. Ko sem Nikolejko povlekel za  roko, se je prestavil, z njim pa se je prevrnila tudi miza. Reči, ki so bile na mizi, so zažvenketale po tleh. Bilo mi je zelo hudo. Nikolejka se ni opravičil. Veste, kaj je storil? Smehljal se je. Nagnal sem ga iz sobe. Končno me je poslušal, vendar je bilo že prepozno. Razbila se je ena steklenička. Ostali dve sta na srečo ostali celi. Vendar mi je bilo vseeno hudo za tisto eno, ki se je zlomila.

Minili so trije dnevi. Z Nikolejko se še vedno nisva pogovarjala. Nisva želela, da se najine oči srečajo. Čeprav sem mislil, da je najina bratovska vez močnejša, se je ta pretrgala. Zelo sva se oddaljila drug od drugega. Jaz sem se tisti dan igral še s sestro in se učil. Za Nikolejko ne vem, vem pa, da se je zelo otročje obnašal, da sem z njim sprt za vekomaj in da ne bova spregovorila niti besedice več. Bil sem zelo razburjen zaradi stekleničke in ostalih stvari, zato sem šel brat romane. Bral sem jih na skrivaj in kupoval z lastnim denarjem, da ne bi nihče izvedel.

Naslednji dan v šoli sem med poukom ugotovil, da sem storil napako. Ko je zazvonil zvonec, sem hitro stekel iz učilnice in upal, da na hodniku srečam Nikolejko. Med čakanjem sem razmišljal o tem, ali me bo Nikolejka poslušal. Ko sem ga zagledal, sem ga poklical po imenu. Potreboval je nekaj časa, da me je pogledal. Odvalil se mi je kamen od srca. Pristopil sem do njega in se mu opravičil z upanjem, da se bo tudi on. Takoj za mano se je žalostno opravičil. Žal mu je bilo za vse, kar je storil. To sem vedel po njegovih očeh, saj sem v njih videl solze.

Bil sem zelo vesel, ker sva se z bratom pobotala. Sedaj se je na novo sestavila najina bratovska vez, ki je bila še močnejša kot prej. Ugotovila sva, da s prepiri ne bova rešila ničesar in da zaradi njih ne bova srečnejša. Obljubila sva si, da se nikoli več ne bova skregala, če pa se bova, se bova potem zagotovo pogovorila in rešila zadevo, kot je treba. Za naju oba je bil prepir velika lekcija za naprej. Naučila sva se, da drug drugega ne dava, saj so bratje za vedno.

Volodja

Nika Urbanič, 8. razred

Konstruktivistična pesem

Rebeka Muhič, Nika Gamser, 9. razred

Simon Lubi, Dominik Jaušovec, 9. razred

Eva Konrad, Nika Ornik, 9. razred

Nuša Urbanič, Rebeka Najdenik, 9. razred

Rene Jaušovec, Leon Gomolj, 9. razred

Ana Šefer, 9. razred

Marko Knezar, Florijan Garmut, 9. razred

Domen Sulcer, Luka Terbuc, 9. razred

Maj Zarnec, Denis Smrekar, 9. razred

Tinkara Knuplež, Katja Šnajder, 9. razred

Florijan Garmut, Marko Knezar, 9. razred

Trubar na obisku

Maja Košnik, 1. razred

»Taku,« je rekel Trubar. »Uspelo mi je! S svojivma knjigama bum jest pomagal bozim ludem …« Tako je govoril in razmišljal o tem, kaj vse bi se spremenilo, če bodo ljudje brali njegovi knjigi Abecednik in Katekizem. Nenadoma se mu je v glavi prikazalo zelo mikavno vprašanje in ni si mogel kaj, da ga ne bi izrekel na glas: »Ali bum s svojima knjigama spremenil prihodnost?« se je vprašal in na ustnicah mu je zaigral nasmešek. Da, lepo je zvenelo to vprašanje. Trubar je nehal sanjati in si pospravil svoje zapiske, na kar je v njegovi majhni temni izbi zasijala močna svetloba. Trubar se je vprašal od kod neki prihaja. Odstranil je kup zapiskov in obstal pri zadnjem listu, pisalo je »Katehismus«. Svetloba je prihajala iz sredine lista in Trubar kar ni mogel verjeti svojim očem, ki še nikoli poprej niso videle tako močne svetlobe, ki ni pripadala Soncu. Očaran jo je nežno pogladil in kar naenkrat ga je z enim sunkom potegnila vase. Ko je končno lahko odprl zaslepljene oči, pred njim ni več stala stara  lesena miza. Ne! Trubar se ni in ni mogel načuditi množicam ljudi med sivimi do neba visokimi stavbami in glasnim ropotajočim škatlam na kolesih, ki so drvele mimo hitreje od česarkoli, kar je Trubar videl do sedaj. Še in še bi bil Trubar lahko našteval njemu neznane vendar fantastične reči, a se je raje vprašal, kaj pravzaprav počne tukaj. Pa tudi to vprašanje je kmalu zavrnil, saj ga je mesto premamilo in kmalu so ga pogoltnile ljudi polne ulice.

»Ooh! Spet ta domača naloga!« je naveličano vzkliknila Pia. »Zraven vsega pa še to bedno domače branje … Saj sploh nimam časa za knjige!« je tarnala že celo pot domov svoji prijateljici Kaji. A ta je ni poslušala. Že cel dan je razmišljala o novem filmu, ki si ga bo šla ogledat v kino še to popoldne. Iz transa jo je zbudilo Piino vprašanje, ki ji ga je zakričala na uho, da ga je slišala med vsem svojim sanjarjenjem. »Kaj imamo za domačo nalogo pri slovenščini?!« je že petič ponovila Pia. »Mislim, da moramo opisati delo in življenje Primoža Trubarja …« ji je odgovorila Kaja.

»Aaamm… Kdo je že to?«

»Pa saj veš, no … Ammm, poglej! Zelo je podoben tistemu gospodu tamle, vidiš? Siva razkuštrana brada, zakrivljen nos in … hmm, čudno. Stara hecna oblačila?«

»Zakaj bi kdo nosil kaj takega?« je namesto Kaje vprašala Pia. In še preden jo je lahko Kaja ustavila, je ta že korakala proti bradatem gospodu.

Trubar je ravno strmel v neke knjige, katerih naslovov ni znal prebrati, ko je zagledal, kako proti njemu drvi hecna deklica z zgroženim izrazom na obrazu. Priznati si je moral, da ga je mala predrznica malce prestrašila, saj takšnega obnašanja, sploh od dekleta, ni pričakoval. »Čuj ti, s totim kostumom nisi smešen, ampak samo ful čuden sredi ulice,« ga je nič kaj prijazno ogovorila Pia. Trubar pa je bil zmeden. Ne samo, da se je deklica tako nesramno pogovarjala z njim, ampak je izbirala tudi zelo čudne besede.

Se nadaljuje …

Nika Gamser, 9. razred

Galjotov dnevnik

Karin Potrč, 7. razred

morje, ?. ?. 1586

Dragi dnevnik!

Pišem tebi, ki si moj edini spomin na prejšnje življenje. V tebi so zapečatena vsa moja čustva in občutki. Ko bo prišel čas, bodo pokopani z mano.

Lahko bi rekel, da si še vedno želim domov, na kopno. Ampak je želja po smrti večja, kateri sem se že zdavnaj uklonil. Željo po vrnitvi sem opustil zaradi žalosti ob besedah tistega mladeniča. Povedal mi je, da me moja prelepa ženička vara s sosedom. Ampak kaj moram jaz, ubog galjot, ki s svojo galejo pluje po morju in nima možnosti za vrnitev. Na svoja otroka sem zelo ponosen. Sin postaja duhovnik, moja hči pa se moži. Vsaj oni so srečni.

Jaz pa zdaj že dneve premišljujem, kaj bi sam s sabo in kako naprej. Najraje bi se kar takoj vrgel v morje in pozabil na vse. Mogoče bi bilo tako celo najbolje. Odplul bom še malo dlje in potem naredil, kot je prav. Kako zavidam tem ribam, ki bodo imele gostijo z mojim telesom in kostmi. No, vsaj veter je in bom hitro lahko odplul še dlje.

Lahko bi rekel, da sem razočaran nad svojim življenjem in z vsem, kar sem naredil. Prej, ko sem bil še otrok, sem si vedno želel iti na morje, nikoli pa si nisem mislil, da bom na njem preživel zadnje dni svojega življenja. Ko bom umrl, se bom končno znebil tega težaškega dela in v miru odšel v onstranstvo. Mislim, da bom kmalu prispel do konca svoje poti

Med pisanjem tega zadnjega dela dvigam dnevnik in hodim k robu palube. Pripravljam se na svoj zadnji vdih.

Srečno.

                                                  galjot

Rene Bračič Rajšp, 8. razred

Mickin dnevnik

Tobias Škamlec, 1. razred

podeželje, 10. 7.1780

Dragi dnevnik!

Napočil je ta dan. Dan, za katerega si vsako dekle želi, da bi bil popoln. No, tudi jaz. To je dan za poroko. Ne, nisem se poročila s Tulpenheimom, saj je en navaden prevarant. Nisem vedela, da je zaročen. Kako sem lahko bila tako naivna. Obljubljal mi je obleke in da bom postala žlahtna gospa. Poročila sem se z Anžetom, ki je za razliko od Tulpenheima vsaj dobrega srca.

Na poroki so bile katastrofe, a kljub temu smo se imeli lepo. Na poti pred oltar mi je Jaka, moj oče, stopil na obleko. Padla sem in pomečkala šopek rož, ki sem ga imela v rokah. Tudi pričeska se je uničila. Anže je zadrževal smeh in z njim še celotna cerkev. Ko mi je moj bodoči mož hotel dati prstan na roko, se je naenkrat odkotalil po tleh. Seveda ga je hotel ujeti, ampak mu je padel v jašek. Prava katastrofa. Nato so Anže, Jaka in še drugi možje prinesli lestev in eden od njih je splezal v jašek ter prinesel prstan. Obred se je nekako zaključil.

Veliko smo plesali, saj je bila glasba zabavna. Anže je prava polomija pri plesu, saj me tako močno drži, da mi pokajo rebra in ne čutim več prstov. Te občutke sem zaupala tudi Jaku. Rekel je: » Ah, saj se bo naučil. Pusti mu veselje. Veš, tudi tvoja mama ni bila najboljša, kar se tiče plesa. Saj se bo navadil. Če ne bo šlo zlepa, bo pa zgrda.«

Hrana je bila odlična. Anže nima bontona, zato je jedel z roko. Zaradi prehitrega goltanja hrane mu je bilo slabo. Zelo slabo. Priznati moram, da je bil smešen, ko je govoril: » Malo vina še nikoli ni škodilo. To je pravo zdravilo za slabost.«

Dan se je veselo zaključil, plesali smo vse do naslednjega dne.

Micka

Metka Zemljič, 8. razred

Bogovi

Pija Šunko, 2. razred

Zevsu na ušesa je prišlo,
da ljudje se bogovom posmehujejo.
Na Zemljo prihiti in Lukanovo
palačo v prah spremeni.

Bogovi na zemljo dež so poslali
in s tem celotno mesto so poplavili.

Ko zadnjo človeka sta ostala,
sta si v hrbet kamne metala.
S tem sta nov rod ustvarila in
do konca dni sta srečna bila.

Laura Škamlec, 7. razred

Gospodična

Tiana Šipek, 4. razred

Gospod in gospa
si želita otroka,
ampak sreča jima ni naklonjena.

Gospodična je zbolela
in si 7 let in 7 mesecev želela,
da bi ozdravela.

Po beračevi zaslugi
gre na koncu na Gorjance,
kjer nalije si 3 kupice.

Prvi dve sta čudne barve bili,
tretja pa se ji zasveti.

Maja Škamlec, 7.razred

Vesoljni potop

Tinej Murko, 5. razred

Kralju Zevsu na uho je prišlo,
da si ljudje kradejo,
se pobijajo in si lažejo.

En dan na Zemljo je šel
in videl, kaj dogaja se tam.
En kralj preslepiti ga je hotel,
a njegov grad Zevs zažgal je.

Zemljo s poplavo kaznoval je
in novo prijazno človeštvo ustvaril je.

Taja Murko, 7. razred

Alina Berič, 1. razred

Ljudje hudobni so,
zato jih Bog kaznuje,
na Zemljo pošlje blisk in grom
in jih uniči.

Spremeni se človek v volka,
postane le pastir,
nastal je velik potop sveta,
prinesel je veliko voda.

Ostala sta le dva,
padla na kolena in
molila sta boga.

Damir Korošec, 7. razred

Pevec z liro

Teo Grah, 4. razred

Orfej je nekoč živel,
igral na liro je in pel.
Vsi so ga občudovali,
vsak dan so ga poslušali.

Zaljubil se je v Evridiko,
poročila sta se še.
Orfej je mogel oditi,
Evridiko zapustiti.

Evridika je umrla,
oči za vedno je zaprla.
Orfej je obupan bil,
zakaj jo je zapustil.

Na koncu šel je k njej,
srečno živela sta naprej.

Julija Konrad, 7. razred

Nik Lorenčič, 3. razred

V grški deželi,
daleč pred leti
živel je pevec sloviti.

Pevcu Orfej je ime bilo,
igrati na liro in peti je znal lepo.

Zaljubil se v Evridiko je močno,
zato ji včasih zapel je kakšno pesmico.

Ker umrla je prehitro,
je za njo odkorakal v nebo.

Aneja Črnčec, 7. razred

Vila

Žana Jeza, 4. razred

Na Gorjancih vile so živele,
vojake v vojni zdravile.
Vojaki so začeli se proti kristjanom boriti,
vile za vedno so odšle.

Ena na Gorjancih je ostala,
zaklad čuvala.
V ranjenega vojaka se zaljubila
in ga zdravila.

Vojak ji je zvečer sledil,
jo gledal v potočku, kako kopa se.
Vila se je prestrašila,
ga v srce ustrelila.

Silvana Šefer, 7. razred

Deček v črtasti pižami

Rebeka Muhič, 9. razred

Bruno je vesel fantič,
prijateljstva na svetu
ne bi zamenjal za nič.
Ko dom in prijatelje zapusti
se od žalosti kar topi.

Ko novi dom spozna,
sivina ga izda,
da življenja v njem ni pravega.
Radovednost ga izda,
da spozna prijatelja,
s katerim na isti dan rojena sta.

Čez čas spozna,
da za prijatelja
ni življenja pravega.
Nasproti si sedita,
drug v drugega molita,
načrt si naredita.

Luknjo sta skopala,
z roko v roki sta obstala,
ko tema ju je obdala.

Florijan Garmut, 9. razred

 

Dan je prazen.
Na tleh deček sedi,
ki včasih najraje znorel bi.
Nemo zamahuje z odrezavimi lasmi.

Zakaj so njihovi pogledi tako hudobni?
Najlažje mu je reči, da so zlobni.
Česa krivi so bili otroci,
da pobijali so jih ti norci?!

Druga svetovna vojna
pustila je črn pečat.
Koncentracijska taborišča
bila so prava morišča.

Rebeka Najdenik, 9. razred

Orfej – nadaljevanje zgodbe

Rene Bračič Rajšp, 8. razred

Živel je pevec Orfej. Ko je pel, so se vsi ljudje sprostili. Poslušat so ga prišli bogovi, morske deklice, živali. Orfej se je zaljubil v eno izmed morskih deklic, Evridiko. Nekega dne je Orfej odšel po opravkih, Evridika pa je odšla na livado. Med potjo jo je pičila kača in Evridika je umrla.

Noben je ni mogel prebuditi in Orfej je pel o tej svoji žalosti na poti k vhodu v podzemlje. Pot so mu kazale trave in drevesa. Vhod je varoval pes, Orfej ga je s svojim petjem pomiril in je lahko šel mimo. Spuščal se je v podzemlje. Pomešal se je med sence in se skupaj z njimi vkrcal na čoln. Prevoznik mu tega ni dovolil, zato je Orfej zapel. Tako je prispel do kralja senc. Prosil ga je, če lahko Evridiko odpelje s sabo na površje, čeprav je to prepovedano. Kralj mu je postavil pogoj, če mu jo uspe do površja pripeljati brez pogleda. Orfej je to uspešno opravil.

Bila sta srečna in se tudi poljubila. Ko sta prišla domov, so bili vsi srečni in Orfej je pel o svoji sreči. Skupaj sta ustvarila tudi družino. Imela sta veliko otrok in vsak je doživel podobno usodo.

Damir Holer, 7. razred

Deček v črtasti pižami

Bruno: Zdravo
Šmuel: Zdravo. Kaj pa ti tukaj počneš?
Bruno: Šel sem raziskovati pa sem našel tebe. Kdo pa si?
Šmuel: Ime mi je Šmuel, pa tebi?
Bruno: Meni pa je ime Bruno. Zakaj pa nosiš črtasto pižamo?
Šmuel: Ni pižama. Vsi to nosimo.
Bruno: Kako misliš vsi?
Šmuel: Vsi, ki so tukaj. Na moji strani ograje.
Bruno: Kaj pa tam delate?
Šmuel: Ne vem. Od takrat, ko so nas vojaki pripeljali, smo živeli tukaj.
Bruno: Jaz sem se tudi preselil sem. Vendar mi nova hiša ni všeč.
Šmuel: Aha …
Bruno: Jaz moram iti. Če boš jutri tukaj, ti lahko prinesem sendvič.
Šmuel: To bi bilo super.
Bruno: V redu. Adijo!
Šmuel: Adijo!

Leon Gomolj, 9. razred

 

Bruno: Lepo pozdravljen. Kdo si?
Šmuel: Pozdravljen, Šmuel sem. Kdo si pa ti?
Bruno: Bruno sem, zanima me, kaj delaš za ograjo in zakaj si tako žalosten?
Šmuel: Tukaj za ograjo moram delati in vedno sem lačen, zato sem tudi utrujen in žalosten. Mi ti poveš še kaj o sebi?
Bruno: Jaz sem devet let star deček, živim v veliki hiši, moj oče ima lepo uniformo. Če si lačen, ti bom prinesel nekaj hrane.
Šmuel: Aaaa. Hrane bi bil zelo vesel, hvala ti. Vesel sem, da te spoznal, tukaj nimam nobenega prijatelja.
Bruno: Tudi jaz sem vesel, res je, da imam vsega dovolj, a prijatelja do zdaj tukaj nisem imel. Oprosti, moram iti, kosilo imamo, pridi jutri do ograje.
Šmuel: Ni problema. Seveda bom prišel. Adijo. Se vidiva jutri.
Bruno: Adijo.

Rene Farazin, 9. razred

Prometej

Rok Senekovič, 5. razred

Prometej po zemlji blodil je,
iskal koga sebi podobnega še.
Pa spozna še življenjska
res pomembna vira dva.

Iz njih naredi kipce,
Atena jim življenje vdihne.
Prometej jih nauči
vse o delu in jedi.

Zevs reče tudi:
“Bogovom darujte vi.”

Ker Prometej ga pretenta,
ga pritrdi na steno prepada.
Vsak dan orel prihaja,
da mu požre jetra vsa.

Jonas Kacijan, 7. razred

Sestra

Naja Črnčec, Tinkara Ketiš Kos, 2. razred

Sestra je ena in edina,
za vse življenje.
Je posebna
in ne vem, kaj bi brez nje.

Je oseba, ki ti nudi podporo,
ko si najbolj na tleh.
Lahko ji zaupaš,
saj veš, da ničesar nikdar ne pove.

Med sestrama je ljubezen,
ki ostane vklenjena v vajino srce.

Nuša Urbanič, 9. razred

Vsak konec je začetek nečesa novega

Tilen Lorber, 8. razred

Spoštovani devetošolci, spoštovane sodelavke in sodelavci, gospod ravnatelj, g. župan, dragi starši.

Vsako srečanje je majhno rojstvo, posebno in čudovito. In to čudovito rojstvo se je  pričelo 1. septembra  2014.  Ko sem stopila v vaš razred, ste verjetno  čutili  malce razočaranja, saj ste si želeli mlajšo razredničarko. A usoda nas je združila v dobrem in slabem.

Bili ste polni pričakovanja in radovednosti. V tem neznanem in novem snidenju ste iskali tisto najlepše, kar je v življenju, to je zaupanje in prijateljstvo. Kot drevo, ki ponuja zavetje, sem vas vabila v svojo krošnjo. Počasi, a zanesljivo smo oblikovali skupno gnezdo. Skupaj smo  iskali prave poti, smeri, ki so šle k našemu skupnemu cilju.

Na tem skupnem gnezdenju ste  doživeli prve zmage, poraze, nerazumevanja, skrbi, ljubezni. Gradila sem vaše osebnosti, z roko v roki smo potovali in gradili mostove. Našli smo srčno pripadnost, postali smo čudovita skupnost. Bila sem del te zgodbe, vaša  voznica in predana usmerjevalka. Ali mi je uspelo, presodite sami.  Bilo mi je v veliko čast, da sem skupaj z vami soustvarjala to bogato štiriletno obdobje.

Nehote sem naredila tudi kakšno napako, za to se vam opravičujem. Zdaj smo na razpotju. Zapuščate nas, ostajam pa s spomini na generacijo 2009‒2018.

Rada  se bom spominjala vaših radovednih pogledov, smeha na obrazu, veselja in vaših lepih besed. Posebej prijetne so bile naše skupne ure v šoli v naravi, plesne prireditve, naša skupna srečanja s starši, končne ekskurzije  in podobno. Na takšnih srečanjih sem vas še bolje spoznala. Še posebej sem bila vesela, da ste razveseljevali tudi vaše starše z nepozabnimi prireditvami pred božičnimi in novoletnimi prazniki.  Bili ste čudoviti in  neponovljivi. Ponosna sem na vaše učne uspehe, na številna priznanja, ki ste jih dosegli na različnih tekmovanjih. Številni med vami ste uspešno zastopali našo šolo tudi izven občine. Ste odlični športniki, saj že tri leta nosite naslov, kot najboljši športni razred. A vedite, da so zasluge za te dosežke,   v  mojih čudovitih sodelavcih, ki so iz teh mladih ljudi ustvarili  osebe, ki bodo morda v prihodnosti  krojili razvoj domačega kraja in se bodo njihova znanja pojavila tudi v širnem svetu. Iskrena hvala, spoštovani sodelavci, za vsak prispevek, tako na učnem, svetovalnem, kulturnem, tehničnem in kulinaričnem področju.

Zahvala gre tudi  Vam staršem, ki ste se  aktivno vključili v delo razredne skupnosti, in pokazali veliko mero razumevanja. Verjamem, da je danes vzgoja otrok zahtevna naloga, toda zanesljivo lahko trdim, da ste se  trudili po svojih močeh. Vzgojili ste  jih v dobro in pošteno mladino.

Dragi devetošolci. Odhajate  za nekoga morda v neznan svet.  Vsak po svoje bo šel  iskat svojo srečo. Ustvarite si najlepše, kar se v življenju da in naj vam služi zdravje, da boste lahko počeli to, kar si želite.

V vas vidim sonce, saj žarite z neko posebno toplino, jo oddajate in vsak med vami je odsev žarka, ki ga ne bom pozabila. In Tone Pavček je dejal:

Na svetu si, da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjaš – sence.

Prepričana sem, da se boste  izogibali senc in šli za soncem.  V znak zahvale za to dragoceno izkušnjo z vami,  vam iz srca podarjam sončnico, ki vas naj vodi v prihodnost. In sončnico spomina  prejme   Rene F., Blažka, Nika G., Florijan, Leon, Rene J., Dominika, Marka I., Marko K., Tinkara, Simon L., Eva, Rebeka M., Rebeka N., Ana, Katja, Luka, Simon Š.,  Denis, Domen, Nika  O., Nuša in Maj.

Spoštovani devetošolci!

Zapustili boste naše skupno gnezdo, »odfrčali« vsak po svoje in šli iskat svojo srečo. Ustvarite si najlepše, kar se v življenju da in naj vam služi zdravje, da boste lahko počeli dobra dela in da boste čez več let dejali naslednje: Znamo živeti in delček k temu je prispevala tudi osnovna šola. In še za konec: »Šolska vrata vam bodo vedno na stežaj odprta in čakala vas bom, da vam pomagam tudi s kakšnim življenjskim nasvetom.«

SREČNO IN HVALA!

Milena Kokol, razredničarka 9. razreda

Jožef mrož in mladenka Riba

Primož Šnajder, 4. razred

Tu je Jožef mrož,
ki je prišel v Portorož.
Na dopustu je
in zaljubi se.

Ko nehote v sosednjo sobo (št. 102) pogleda,
tam eno lepo mlado ribo ugleda.
In ubožec se takoj vanjo zagleda.

Za njo se mrož kar metal je na zobe.
In seveda, glej: vse je šlo narobe.
Lepa riba mislila je, da je idiot,
zato je mrož pri priči šel na pot!

Natanael Andrejč, 6.razred

Kumarična družina

Eva Zupanc, 1. razred

Ko je Kumi Ori zaspal, se je dedku zasmilil, zato se je družina odločila, da lahko postane del družine. Martina in mama sta takoj spletli košaro, da bo v njej lahko spal. Sešili sta mu tudi obleko.

Ko se je zbudil, se je zelo razveselil, da lahko ostane. Zelo rad je kruh, zato ga je dobil tudi za večerjo. Družina je Kumiju Oriju tudi dovolila, da v hišo pripelje svojo ženo Tijo in tri otroke Timija, Ano in Laro. Košara je bila dovolj velika, da so lahko vsi spali v njej. Imeli so navado, da so vsako jutro zbudili Martino in Nikija. Naslednji dan se je Kumi Ori odločil, da gredo v toplice za kumarice. Imeli so se odlično. Timi, Ana in Lara so v toplicah dobili celo koruzni kruh, ki so ga jedli prvič v življenju. Bil jim je všeč. Ko je kumarična družina prišla v hišo, sta jih Martina in Niki presenetila tako, da sta jim uredila svoj pravi mali dom.

Tako so vsi skupaj postali velika kumarična družina.

Tiana Šipek, 4. razred

Laž

Filip Brumen, 2. razred

Laž, kaj je to?
To je beseda, ki te prizadene, osramoti in boli.
Vendar to besedo
uporabljamo v stiski vsi.

Laž kratka je beseda,
ki tudi kratko potegne in
včasih ugotovi, da
lagal si.
Staro pravilo še vedno drži,
da laž ima kratke noge.

Martina Kukovec, 8. razred

Mater je zatajil

Maj Zarnec, 9. razred

Sneg se je talil in vsi smo bili zelo nemirni, saj je bila to zadnja ura. Bil je prvi petek v mesecu. Takrat so starši morali iti na govorilne ure.

Vsi smo nestrpno čakali, da bo zvonec zazvonil, da bomo lahko odšli domov. Bilo je še pet mučnih minut do konca šolske ure. Bil mi je dolgčas in sem gledal skozi okno. Po cesti so hodili lepo oblečeni mestni ljudje. Od daleč se je bližala starejša ženica. Oblečeno je imela raztrgano majico, čez majico je imela poveznjen zelo star plašč, ki ji je segal do kolen. Oblečene je imela tudi hlače, ki so bile verjetno raztrgane. Tega nisem mogel videti, saj je imela do kolen poveznjene raztrgane škornje. Vedel sem, da danes pride tudi moja mati v šolo. Na daleč nisem videl. Mislil sem, da je teta Breda, a vedno bolj se je bližala, vedno bolj se mi je zdelo, da je to moja mati. Res je bila. Jaz sem sedel ob oknu. Videl sem, da je zelo počasi vzdigovala glavo proti oknu, kjer sem sedel. In res. Upal sem, da mi ne bo pomahala. Videla me je in se mi nasmehnila. Srce mi je zelo razbijalo. Nato se je zgodilo to, česar nisem želel. Stegnila je roko in mi na veliko pomahala. Ni mi bilo prijetno, saj skozi okno nisem gledal samo jaz, ampak tudi drugi sošolci. Po rokah in nogah so mi hodili mravljinci. Kar zardel sem od sramu. Po glavi so mi hodile različne misli. Kar videl sem, da se bodo sošolci norčevali zaradi oblačil, ki jih je imela na sebi. Samo ena sošolka, ki je imela kar premožne starše, me je pogledala in povzdignila obrv. To ni naredila samo tokrat, vendar vedno, kadar ji nekaj ni bilo všeč. Kar mislil sem si, kaj si misli. Nato matere nisem več videl. Verjetno se je odpravila v šolo.

Bila je še samo ena minuta do konca šolske ure. Ta se je zelo vlekla. Ta predmet mi ni bil všeč. In zazvonilo je. Kar se je dalo hitro, sem se odpravil ven iz razreda. Na hodniku je stala mati. Gledal sem v tla in malo naokrog. Delal sem se, da je ne vidim. Mati me je poklicala, obrnil sem se vstran, kot da je ne poznam. Srce mi je razbijalo kot še nikoli. Vedel sem, da to ni prav, a hkrati nisem hotel, da bi se sošolci norčevali iz mene. S hitrimi koraki in z neprijetnim občutkom sem se odpravil iz šole. Videl sem mater, kako se ji je tresla roka in na obrazu ni imela lepega izraza. Na srečo sem se hitro odpravil iz šole. Še večjo srečo sem imel, da je bil vikend, da me noben sošolec ni mogel zmerjati.

Popoldne je minilo zelo hitro in mati se je cela potacana vrnila iz šole. Vprašal sem, kaj je bilo narobe. Rekla ni nič, le mirno je pogledala v tla in odšla v izbo.

Čez čas sem po desetih letih sam ugotovil, da staršev nikoli ne smemo zatajiti, saj so tvoji in moji najbližji prijatelji.

Katja Šnajder, 9.razred

Zakaj Globovnica poplavlja

Ajda Zorec, 2. razred

Nekoč je živel mlinar, ki je imel prečudovito hčerko. Imel je mlin na potoku Globovnica, zato je svoji hčerki dal ime Globovnica.

Bila je čudovita, pametna, mirna in prijazna deklica in vsi so jo imeli radi. V mesto je prihajalo veliko mladeničev in popotnikov, ki so se zaljubljali v Globovnico, ampak ona je iskala še lepšega mladeniča. Nekega dne je v mesto prišel čudovit popotnik, ki v resnici sploh ni bil človek, temveč je bil bog dežja. Ko ga je Globovnica zagledala, se je takoj zaljubila vanj. Ampak mladenič ni smel imeti zemeljskega dekleta. Ko je odšel naprej, ga je Globovnica iskala vsepovsod, vendar ga ni našla. Naslednji dan ji je meščan povedal da je že zdavnaj odšel. Takrat je Globovnica bila tako žalostna, da ni mogla niti spati in jesti. Zjutraj jo je oče vprašal: »Hčerka moja, kaj ti je zadnje čase, zakaj nočeš jesti?« Globovnica pa mu je  žalostno odgovorila: »Oh, oče, spoznala sem čudovitega mladeniča, ki pa se sploh ni zmenil zame in takoj je odšel.« Oče ji pri tem ni mogel nič pomagati in mu je bilo težko pri srcu. Ko se je najedel, je odšel na delo in Globovnica je spet ostala sama. Bog Zevs, vladar bogov, je ubogo deklico spremljal in videl, da ji mora pomagati. Naenkrat se je Zevs prikazal v hiši. Globovnica ga je lepo pozdravila: »Dober dan gospod, kaj pa želite?« Zevs pa ji je odgovoril: »Sem bog Zevs in lahko ti uresničim tvojo največjo željo.« Globovnica se je najprej začudila, potem pa privolila. Zevs ji je povedal, da je popotni v resnici bog dežja, ki se ne sme poročiti z zemeljsko deklico. Zato jo je Zevs spremenil v čudovito vilo. Globovnica je bila zelo srečna in takoj je začela iskati boga dežja. Prišla je do palače. Tam je res bil bog dežja. Tudi on se je takoj zaljubil vanjo in še isti dan sta se poročila. Poroka je trajala 7 let in 7 mesecev. Kmalu pa je bog dežja moral iti na pomembno vojno. Takrat je v vojni umrl in Globovnica je bila spet zelo žalostna.

Globovnica je do konca življenja ostala vila. Ko je zapadel dež, se je takoj spomnila na svojega moža. Takrat je tako jokala, da je potok Globovnica, kjer je bil mlin, začel poplavljati.

Tijana Škrlec, 7. razred

Pokrajina

Ko se stemni

Sončni zahod zavit v lepoto
oddaja ljudem toploto.
Dnevi minevajo počasneje,
mladost odhaja hitreje.

S sončnim zahodom se dan konča
in se spet začne nov dan.
Zvečer nebo potemni
in luna na nebu zažari.

Nuša Urbanič, Rebeka Najdenik, Katja Šnajder, 9. razred

 

Hodim po pokrajini

Hodim po pokrajini,
lepota je povsod.
Kdor nima dobrega očesa,
ne vidi ničesar.

Tu je neka toplina,
ki bo vedno ostala.
Narava je svoboda,
a tudi nerodna.

Maj Zarnec, Florijan Garmut, Leon Gomolj, 9. razred

Sara Kotnik, 3. razred

Pokrajina

Otroci uživajo v dih jemajočih
harmonijah narave
in občudujejo sinje modro nebo.

Narava ustvarja svojo pravljico,
kjer ptički žvrgolijo
in letijo v svobodo.

Jutro se preveša v večer,
barvitost neba se spreminja
iz sekunde v sekundo.

Tinkara Knuplež, Blažka Grabušnik, 9. razred

Narava

Zunaj vidi se trava
kot Globovnice naše sanjava.
Črički pojejo svojo melodijo,
otroci pa nam lepo žvrgolijo.

Smreke, jelke, bukve, hrast
to naša je edina last.
Nebo je modro kot Smrketa
in sonce rumeno kot regrat spomladi.

Tukaj so še živali,
ki uživajo v svojem raju.
To naša je narava,
kjer dogaja se vsa zabava.

Luka Terbuc, Marko Igrec, Rene Farazin, 9. razred

 

Barve narave

Narava je osupljiva,
a hkrati pomirljiva.
Navdušuje nas z veličastnimi razgledi.

Narava nas spominja na preteklost,
opominja nas na prihodnost.
Daje nam lepoto,
sonce pa toploto.

Domen Sulcer,Dominik Jaušovec, Rene Jaušovec, 9. razred

Matej Zemljič, 1. razred

Podobe narave

Pokrajina dih jemajoča,
v kateri leži reka tekoča.
Rano barvna ptica pojoča
krasi naravo,
ki je naravnost sproščujoča.

Svoboda je vrlina.
Zjutraj v naravi se čuti toplina.
Sončni zahod je kot kupica vina,
ki mineva kot “brzina”.

Simon Lubi, Marko Knezar, Denis Smrekar, 9. razred

Mi devetošolci

Nika Gamser, 9. razred

Mi najboljši smo,
ker z nami vedno fajn je bilo.

Vedno skupaj držimo,
ko pa je hudo, vsi zbežimo.
“Pubeci” krivi smo za vse,
čeprav “dikline” zraven so bile.

Smrtna tišina
naša ni vrlina.
Stranišče naše je zavetje,
ni nam ljubo ravno petje.

Mi pametna smo mladina,
zato matematika naša je vrlina.
Mi športniki smo najboljši zdaj,
v osnovno šolo nikoli ne gremo več nazaj.

Blažka Grabušnik, Simon Lubi, Rene Farazin, Tinkara Knuplež, 9. razred

Triolet o …

Kaja Žnuderl, 1. razred

Triolet o slovenščini

Pridevnik, samostalnik, prošnja
kdor slovenščino dobro zna,
se v življenju lepo ima.
Pismo, pesem, prošnja
ko slovenščino si vprašan, je kot smrtna košnja,
saj kot skala težka so vprašanja.
Pismo, pesem, prošnja
petka težko je dosegljiva kot drevesna krošnja.

Simon Lubi in Rene Jaušovec, 9. razred

Daša Knezar, 2. razred

Triolet o življenju

Življenje je vsebarvno,
vsak dan drugačno.
Lahko je lepo ali mračno.
Življenje je vsebarvno.
popestrimo ga z rojstvom,
užalostimo ga s smrtjo,
vsak dan drugačno.

Krivica in resnica
sta prijateljici življenja,
a sovražnici smrti.
Krivica in resnica.
Krivica črna,
resnica barvna.
Krivica in resnica,
sta prijateljici življenja.

Blažka Grabušnik, Tinkara Knuplež, 9. razred

 

Triolet o vesolju

Zemlja, Mars, Venera
to čudni so planeti.
Sreča in nesreča kot
Zemlja, Mars, Venera
krožijo kot naša pot,
In so v nebo ujeti.
Zemlja, Mars, Venera.
To čudni so planeti.

Zvezde in kometi
so nočni planeti.
Svetijo v večnost.
Zvezde in kometi
in kot ljubezen so ujeti
ter po vrsti so prešteti.
Zvezde in kometi
so nočni planeti.

Nuša Urbanič, Rebeka Najdenik, 9. razred

 

Triolet o boju

Orožje v roke,
ker gremo v poslednji boj.
Za naše ozemlje
orožje v roke,
v neskončen boj,
če tudi nas ranijo.
Orožje v roke,
ker gremo v neskončen boj.

Za našo državo
so partizani tu.
Ta boj je
za našo državo,
v neskončnem boju
smo nesmrtni.
Za našo državo
damo našo življenje.

Maj Zarnec, 9. razred

Utrinki iz šolskih klopi

Nika Urbanič, 8. razred

Šola ni samo učenje in sedenje v šolskih klopeh, ampak je lahko tudi nekaj več. Čas v šoli lahko preživimo tudi koristno in pomagamo tistim, ki pomoč potrebujejo.

Že drugo leto zapored smo na naši šoli december popestrili s  prazničnimi voščili. Da bi december bil bolj prazničen, sem izdelala veliko voščilnico, ki smo jo nato pritrdili na steno tretje triade. Namen voščilnice je bil, da bi drugim namenili lepe želje ob praznikih. Hkrati pa je bila šolska skupnost dobrodelna in smo učenci naše šole zbirali igrače in knjige, ki jih več ne potrebujemo.  Vse igrače in knjige, ki smo jih zbrali, je šolska skupnost ponovno darovala Kriznemu centru za žrtve nasilja v družini Maribor. Tega so bili zelo veseli. Učenci pa smo bili nagrajeni s šolskim plesom v telovadnici šole.

Prav tako na naši šoli poteka vsako leto teden otroka. Letošnja tema je bila Povabimo sonce v šolo. Šolo smo naredili bolj sončno s športnimi aktivnostmi, med nas je tudi prišla sončna osebnost Igor Plohl, ki nam je zaupal svojo zgodbo o nesreči, ki se mu je zgodila. Zaradi le-te je sedaj na invalidskem vozičku. Kljub vsemu se je pobral in začel znova živeti. Iz tega smo spoznali, da ne smemo nikoli obupati in da moramo ceniti to, kar imamo.

Teden otroka je naš teden in smo si lahko sestavili jedilnike in uživali ob hrani, ki nam je všeč.

Z bralnimi minutkami smo se lahko preizkusili v govorjenju na radiu. Brali smo zgodbe, s katerimi smo želeli poudariti pomen prijateljstva, pomoči in vztrajnosti. Teden otroka smo zaključili s sončnim plesom in tako polepšali še en dan v šolskih klopeh. Devetošolci  bomo naše utrinke zaključili z valeto.

Takih dni na šoli bi moralo biti več, saj se lahko iz njih naučimo pomembnih stvari, ki jih bomo lahko uporabili več krat v življenju.

Katja Šnajder, 9. razred

Teden otroka

Jan Kolarič, 3. razred

Letošnja osrednja tema čudovitega tedna otroka, ki ga nestrpno pričakuje vsak otrok, je bila Povabimo sonce v šolo. In res. Skozi ves teden smo se vsi učenci na šoli trudili širiti toplino in veselje med ostale in s tem prinašali k nam dobro voljo – sonce. Pred prvo šolsko uro smo vsakodnevno poslušali radijsko oddajo enega izmed razredov (od šestega do devetega). Čez cel teden so se na naši šoli dogajale prav zanimive reči, kar je prispevalo k temu, da smo si ta teden še posebno dobro vtisnili v spomin.

V ponedeljek je za učence šestega, osmega in devetega potekal športni dan. Veliko otrok se je v šolo odpravilo peš ali s kolesom. Za ta športni dogodek so učitelji pripravili kros. Nekaterim je šlo bolje, drugim manj, vendar smo kros pretekli prav vsi. Zato smo tudi vsi zmagovalci! Po napornem krosu se je pričela zabava. Učenci so igrali nogomet in odbojko na mivki ali pa novo igro, pri kateri so učenci z boki morali spraviti veliko gumijasto žogo v gol nasprotnika. Osmi in deveti razred je imel prav poseben izziv. Učitelji so nas namreč izzvali na tekmo v odbojki. Izid ni bil takšen, kot so si ga sicer želeli učenci, vendar smo se kljub temu zabavali.

V torek se sicer ni dogajalo na šoli nič posebnega, vendar učitelji niso smeli ocenjevati, saj je to naše pravilo ob tednu otroka.

Sreda pa je bila polna raznih dogodkov. Mlajši otroci so imeli športni dan in so prav tako pretekli kros. Za šeste, osme in devete razrede pa je bil organiziran tehnični dan. Namenjen je bil otrokom in temu, da se seznanijo z različnimi poklici in srednjimi šolami. Ta dan je bil seveda zelo pomemben za deveti razred. Predstavilo se je veliko srednjih šol, vendar predstavitev ni potekala kakor po navadi v obliki tržnice poklicev, ampak po razredih.

Naslednji dan nas je v šoli pričakal prav prijeten obisk. K nam je prišel gospod Igor Plohl, ki je pripravil poseben program in nam predstavil tragično zgodbo svojega življenja. Gospod Plohl je namreč na invalidskem vozičku, kar mu življenje precej otežuje. O svoji nesreči je sam napisal pravljico Lev Rogi, ki opisuje tudi njegovo oteženo življenje po tragediji. Ker pa je gospod Igor zelo pozitivna oseba, je k nam prinesel veliko luč sreče in en velik žarek sonca.

Tudi petek je bil nekaj posebnega! V telovadnici naše šole smo namreč organizirali poseben sončni ples, ki je predstavljal konec uspešnega in zabavnega tedna otroka. Za vstopnino so si morali otroci obleči nekaj rumenega ali pa izdelati rumeno sonce. Na njem smo se izredno zabavali, plesali in smejali. Ker pa med plesom ni bilo časa za počitek, smo na koncu bili utrujeni prav vsi.

Teden otroka nam je prinesel vse, kar si lahko učenci sploh želimo. Ne samo da smo se zabavali, plesali, igrali, naučili smo se veliko novih stvari in spoznali razne srednje šole. Ne smemo pozabiti, da smo učenci sami oblikovali jedilnik za cel teden. Kljub vsem norijam in lepim doživetjem smo vsi bili veseli, ko je pred vrata stopil vikend in z njim čas počitka. Med njim smo si morali tudi zbistriti glave in se s tem pripraviti na začetek pravega pouka.

Nika Gamser, 9. razred

 

Zakaj …

Ema Lavrenčič, 1. razred

Z učenci 2. razreda smo prebrali slovensko ljudsko pravljico Zakaj pes teče za zajcem in nato po skupinah poustvarjali in pisali nove pravljice.

Zakaj imajo miši rade sir

Nekega dne si je muca Tončka na krožniku pripravila sir. Umila si je tačke. Mimo je prišla miš. Vzela je sir. Muca Tončka je hotela sir nazaj, a ni ji uspelo. Tista luknja je bila premajhna za mačko. Miška je poklicala svoje sorodnike. Skupaj so pojedli sir. Od takrat mačke obožujejo sir.

Filip Brumen, Aljaž Škofič, Anej Lorber, Blaž Franc Kauran

 

Zakaj mačka teče za miško

Muca je bila zelo lačna. Šla je na lov. V gozdu je zagledala sivo miš. Začela jo je loviti. Miška je hitro tekla. Muca pa za njo. Miška se je ni mogla otresti. Muca jo je ulovila. Ugotovila je, da je zelo dobra. Zato še danes muce lovijo miši.

Valentina Januš, Daša Knezar, Špela Dvoršak

 

Zakaj ima zajec dolga ušesa in kratek rep

Nekoč sta živela zajec in lisica. Lisica je rekla, da gresta lovit ribe. Zajec je dal rep v vodo. Za rep se je ujela želva. Lisica ga je hotela rešiti in ga je prijela za ušesa. Potem je tako močno potegnila, da so se ušesa raztegnila in odtrgal rep. Potem je zajec imel dolga ušesa in kratek rep.

Pija Šunko, Ema Senekovič, Anej Pavalec, Nejc Urbanič

 

Zakaj ima zajec dolga ušesa in kratek rep

Zajec je odšel v trgovino kupit hrano. Nato je šel domov. Pripravil si je večerjo. Odšel v posteljo in zaspal. Zjutraj se je spet odpravil v trgovino. Na poti so mu začela rasti ušesa, repek pa krajšati. Vsakokrat ko je šel v trgovino, so mu zrasla ušesa in se mu je krajšal rep. Zajec se je prestrašil in ni več hodil v trgovino. Dolga ušesa in kratek rep pa ima zajec še danes.

Ajda Zorec, Micheel Purgaj, Lara Čauko, Marina Škofič

 

Zakaj ima zajec dolga ušesa

S Tiso sva srečali zajca. Vprašali sva se, zakaj ima zajec dolga ušesa. Videli sva lisico, ki ga je hotela pojesti. Prijela ga je za ušesa. Zajec  pa se je prestrašil in začel vleči glavo. Njegova ušesa so se raztegnila. Lisica se je prestrašila in pobegnila. Zajcu pa so dolga ušesa ostala še danes.

Manja Jug, Tisa Bedič

Zvonček

Prišla je pomlad,
na travniku se pase srnjad.
Iz zemlje je pogledal zvonček,
ki je pravi balonček.

Sanja, sanja zvonček naš,
da postal bi akrobat.
Najbolj strah pa zvončka je,
da utrga ga dekle.

Dekle prišlo je do gozda
in natrgalo šopek zvončkov.
Naš zvonček bil je vesel,
saj ostal je na travniku tem.

Urška Zorec, 5. razred

Snežak sanja

Snežak sanja o poletju,
o toplem barvnem cvetju.
Rad v bazenu se kopal bi,
njemu meja ni.
Plaval bi in plaval,
da bi se s plavalci skladal.

Noče se stopiti,
hoče plavati s kiti,
on bi živel celo leto,
saj ima rad meto,
rad bi nogomet igral,
da bi lažje spal.

Hoče biti tudi močan,
da prežene sovražnike vstran,
bogat tudi hoče biti,
da si kupi hišo s kiti.

Tinej Murko, 5. razred

Snežak sanja

Anastazija Kauran, 6. razred

Snežak Bedak sanja,
da na morje gre,
da sonce ga ogreje
in prijazno se mu smeje.

Sanja tudi, da je velik in močan,
da samega vraga bi ugnal.
Sanje njegove so,
da super snežak bi postal,
da zlobneža bi premagal,
ker ta grozi, da uničil ga bi.

Ta sovražnik sonce je,
ker stopiti ga hoče,
saj prihaja pomlad
in on mora spati.

Leon Bračič Rajšp, 5. razred

Egon in Oskar

Nino Tusulin, 3. razred

Poustvarjanje na knjigo Balon velikan – Andrej Rozman Roza

 

Egon in Oskar se odpravita na morje

Nekega dne sta se Egon in Oskar odpeljala s svojim velikim rdečim balonom. Odpravila sta se na morje. Ko sta prispela na morje, sta srečala mornarja. Všeč jima je bila njegova barka. Odločili so se, da se z barko odpravijo na otok, kjer je polno vrečk presenečenja. Egon in Oskar sta te vreče odpeljala s seboj na obalo in jih dala v balon velikan. Mornarju pa sta v zahvalo ponudila vožnjo z balonom.

Dario Korošec

 

Egon in Oskar se odpravita na Havaje

Nekega dne sta se Egon in Oskar odpeljala s svojim velikim rdečim balonom. Odpravila sta se na Havaje. Videla sta delfina, morske zvezde, školjke, rakovico, galebe, ptice in še kaj. Jedla sta banane in kokose. Spala sta v mali slamnati hiški.

Anej Lorber, Daša Knezar

 

Egon in Oskar se odpravita v Španijo

Nekega dne sta se Egon in Oskar odpeljala s svojim velikim rdečim balonom. Odpravila sta se v Španijo. Videla sta nogometaše in stadion. Ogledala sta si nogometno tekmo, kjer je igral Real Madrid. Potem sta se odpravila nazaj v Slovenijo.

Blaž Franc Kauran, Aljaž Škofič, Filip Brumen in Micheel Purgaj