Maj Zarnec, 9. razred

Sneg se je talil in vsi smo bili zelo nemirni, saj je bila to zadnja ura. Bil je prvi petek v mesecu. Takrat so starši morali iti na govorilne ure.

Vsi smo nestrpno čakali, da bo zvonec zazvonil, da bomo lahko odšli domov. Bilo je še pet mučnih minut do konca šolske ure. Bil mi je dolgčas in sem gledal skozi okno. Po cesti so hodili lepo oblečeni mestni ljudje. Od daleč se je bližala starejša ženica. Oblečeno je imela raztrgano majico, čez majico je imela poveznjen zelo star plašč, ki ji je segal do kolen. Oblečene je imela tudi hlače, ki so bile verjetno raztrgane. Tega nisem mogel videti, saj je imela do kolen poveznjene raztrgane škornje. Vedel sem, da danes pride tudi moja mati v šolo. Na daleč nisem videl. Mislil sem, da je teta Breda, a vedno bolj se je bližala, vedno bolj se mi je zdelo, da je to moja mati. Res je bila. Jaz sem sedel ob oknu. Videl sem, da je zelo počasi vzdigovala glavo proti oknu, kjer sem sedel. In res. Upal sem, da mi ne bo pomahala. Videla me je in se mi nasmehnila. Srce mi je zelo razbijalo. Nato se je zgodilo to, česar nisem želel. Stegnila je roko in mi na veliko pomahala. Ni mi bilo prijetno, saj skozi okno nisem gledal samo jaz, ampak tudi drugi sošolci. Po rokah in nogah so mi hodili mravljinci. Kar zardel sem od sramu. Po glavi so mi hodile različne misli. Kar videl sem, da se bodo sošolci norčevali zaradi oblačil, ki jih je imela na sebi. Samo ena sošolka, ki je imela kar premožne starše, me je pogledala in povzdignila obrv. To ni naredila samo tokrat, vendar vedno, kadar ji nekaj ni bilo všeč. Kar mislil sem si, kaj si misli. Nato matere nisem več videl. Verjetno se je odpravila v šolo.

Bila je še samo ena minuta do konca šolske ure. Ta se je zelo vlekla. Ta predmet mi ni bil všeč. In zazvonilo je. Kar se je dalo hitro, sem se odpravil ven iz razreda. Na hodniku je stala mati. Gledal sem v tla in malo naokrog. Delal sem se, da je ne vidim. Mati me je poklicala, obrnil sem se vstran, kot da je ne poznam. Srce mi je razbijalo kot še nikoli. Vedel sem, da to ni prav, a hkrati nisem hotel, da bi se sošolci norčevali iz mene. S hitrimi koraki in z neprijetnim občutkom sem se odpravil iz šole. Videl sem mater, kako se ji je tresla roka in na obrazu ni imela lepega izraza. Na srečo sem se hitro odpravil iz šole. Še večjo srečo sem imel, da je bil vikend, da me noben sošolec ni mogel zmerjati.

Popoldne je minilo zelo hitro in mati se je cela potacana vrnila iz šole. Vprašal sem, kaj je bilo narobe. Rekla ni nič, le mirno je pogledala v tla in odšla v izbo.

Čez čas sem po desetih letih sam ugotovil, da staršev nikoli ne smemo zatajiti, saj so tvoji in moji najbližji prijatelji.

Katja Šnajder, 9.razred